Čas se je dopolnil v Jezusu Kristusu. Današnji evangelij 5. nedelje med letom nadaljuje pripoved, kako se je to Božje kraljestvo približalo. Če smo prejšnjo nedeljo videli, da se je približalo z izganjanjem nečistega duha iz človeka, to je z osvoboditvijo človeka, danes vidimo, da se je približalo z ozdravljanjem človeka.

Sinagoga je bila kraj, kjer se je Jezus najprej razodel, ko je učil z oblastjo in izgnal hudega duha. Danes pa beremo, da gre Jezus in njegovi učenci ven iz shodnice. To pomeni, da so šli ven iz Stare zaveze, ki vsebuje veliko predpisov, za to, da bi vstopili v Novo zavezo. Jezus ne zavrne zaveze izraelskega ljudstva, ampak jo dopolni, to pomeni, da razodene svojo Ljubezen, ki premaga površinskost in zgolj zunanje izpolnjevanje zapovedi in gre v globino srca in življenja.

Jezus in učenci gredo iz sinagoge, kraja molitve in se odpravijo na dom učencev, to je Cerkev postavljena na Petru, prvem papežu. Beremo namreč, da je Jezus odšel na dom Simona in Andreja. To pomeni v Cerkev, ki je dom za Boga in človeštvo, in tu ima Jezus najprej skrb za bolne, zadnje, uboge, vdove in najbolj ranljive.

V Simonovi in Andrejevi hiši je najprej srečal Simonovo vročično taščo. Kaj pomeni »vročično« v Svetem pismu?  Grška etimologija besede »vročično«, povzema, da je vročina kot ogenj, ki žge in nas použiva na negativen način, in zajame tudi vse notranje moči, duhovnost, naredi nas nesposobne delati dobro. V Psalmu 32,1-5 lahko beremo: »Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne prišteva krivde in v njegovem duhu ni prevare. Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.« In ti si odpustil krivdo mojega greha.« 

Edini način ozdravljenja, kakor nam ga predlaga Evangelij, je, da priznamo nemoč, grešnost, se pokesamo, gremo k spovedi, kjer Jezusu povemo svoje grehe, odpustimo drugim, se odpovemo vsemu slabemu, se izročimo Jezusu Kristusu in prosimo blagoslova zase in vse ljudi. Knjiga modrosti nam pokaže še en pomemben vidik, ko pravi, da bo ogenj použil tiste, ki zavračajo poznavanje Gospoda (prim. Mdr 16,16-18). Tudi v peti Mojzesovi knjigi je vročina označena kot posledica oddaljenosti od Boga, trdote srca, ki ne želi poslušati njegovega glasu in hoditi po njegovih potih. »Če pa ne boš poslušal glasu GOSPODA, svojega Boga, da bi vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem, bodo prišla nadte in te zadela vsa tale prekletstva… GOSPOD te bo udaril s sušico, z vročico, vnetjem, opeklinami, s sušo, snetjo in z rjo;  zasledovale te bodo, dokler te ne uničijo.« (5Mz 28,15.22) »Od lakote bodo medleli, použivala jih bo vročica in grenka kuga…« (1Mz 32,24)

Če pogledamo še na druga mesta v Svetem pismu, lahko vidimo, da se beseda »vročično« ali »vročina« skoraj vedno nanaša na nekaj, kar človeka žge, kot greh. Pri Abrahamu, ki je obupaval nad Božjimi obljubami se je zgodilo, da se mu je prikazal Gospod pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. (prim. 1Mz 18,1) Mučila ga je torej dnevna vročina, ki pomeni vsakodnevno ostajanje v obupu, ker je mislil, da je Bog pozabil nanj in na obljubo po sinu, ki mu jo je dal.

Toda  Gospod nam želi biti blizu in nam dajati svoje zavetje in rešitev. »Čez dan bo dajal senco pred vročino, zaklon in zavetje pred viharjem in dežjem.« (Iz 4,6) »Ne bodo lačni in ne bodo žejni, vročina in sonce jih ne bosta mučila, kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem.« (Iz 49,10)

Kdor zaupa v Gospoda »Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki steza svoje korenine k potoku, ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu.« (Jer 36,30; prim. Ps 1) Nasprotno pa, kdor ne zaupa v Gospodovo usmiljenje spočne vročino, rodi strnje, sopiha kot ogenj, ki te bo požrl. (prim. Iz 33,11)

Ta današnji odlomek nam pomaga srečati Jezusa, ki se kot pravi zdravnik in s pravim zdravilom, približa človeku, da bi nas dosegel v najbolj ranjenih, bolnih kotičkih našega srca in bi vanje prinesel svoje ozdravljenje, ki je vedno odrešenje. Jezus je kot Usmiljeni Samarijan (prim. Lk 10,25-37), ki se nam približa, nas vidi, se skloni k nam, nam ozdravi rane in zlije na nas olje svojega najboljšega zdravila, ki prihaja iz njegovega srca. Mnogo odlomkov v Evangelijih nam govori o tem, da Jezus ozdravlja ljudi in to največkrat z besedo, kot je »vstani«, »pojdi«, »pojdi v miru«, »pojdi, tvoja vera te je rešila« … Zelo redko Jezus ozdravlja s posebnimi gestami, ki pritegnejo pozornost, kot to, da je s slino omočil oči in položil na slepega roke … (prim. Mr 8,22-26) ali ko je pljunil na tla in s slino naredil blato in ozdravil slepega (prim. Jn 9,1-12). Jezus se tu preprosto dotakne Simonove tašče in jo vzdigne. Ta ista beseda “vzdigniti” bo uporabljena še enkrat v evangeliju, in sicer za opis Jezusovega vstajenja (Mr 16,6). Ob teh dveh gestah Petrova tašča ozdravi in jim gre takoj streči. To je podoba Cerkve, ki je poklicana ljubiti tako, da SLUŽI ljudem.

Jezusovo ozdravljenje bolnih je posebno znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Vsak dan Cerkev izraža to vero v Božje kraljestvo s posebno pozornostjo do bolnih na duši, duhu in telesu. Skrb za bolne je za Cerkev privilegiran kraj in čas oznanjevanja. V luči Jezusovega trpljenja in smrti Cerkev oznanja pomen in pravo vrednost odrešenja za bolne. Pri tem uporablja dvoje posebnih znamenj milosti: zakrament svete spovedi in zakrament bolniškega maziljenja. 

Katekizem katoliške Cerkve v 1420. členu pravi, da prejme človek z zakramenti uvajanja Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo v »lončenih posodah« (2Kor 4,7). To novo življenje Božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno. Toda Jezus Kristus je želel, da Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja. In to je glavni namen dveh zgoraj omenjenih zakramentov.

Kaj se zgodi pri sveti spovedi?

Tisti, ki pristopijo k zakramentu spovedi, prejmejo od Božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo (prim KKC 1440).

To lahko vidimo tudi v današnjem evangeliju. Tašča je zaradi vročice trpela na duši in telesu, hkrati pa je bila ločena od drugih, ker se ni smela nikogar in ničesar dotakniti ali se drugi nismo smeli dotakniti nje, ker je veljala za nečisto. Ko jo Jezus prime za roko in vzdigne, jo s tem dotikom ozdravi bolezni in nečistosti in hkrati je vrnjena med ljudi. Prejela je Božje odpuščanje in se hkrati spravila s skupnostjo, družino, Cerkvijo. Zdaj ji lahko služi, ker je čista.

Zakrament svete spovedi zahteva od posameznika tri korake: obuditi kesanje za storjene grehe, priznati in izpovedati grehe ter zadoščevati za grehe. Medtem, ko Cerkev po škofih in duhovnikih odpušča grehe v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Lahko ob tem pomislim, kdaj sem bil nazadnje pri spovedi in doživel po tem zakramentu ozdravljenje?

Poleg zakramenta svete spovedi pa nam Cerkev daje še zakrament bolniškega maziljenja.

V Jakobovem pismu 5,14-15 beremo: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.«

Kristusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja vseh vrst bolnikov (prim Mt 4,24) so razločno znamenje, da “je Bog obiskal svoje ljudstvo” (Lk 7,16) in da se je božje kraljestvo približalo. Jezus nima samo moči ozdravljati, marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17). Njegovo sočutje do tistih, ki trpijo, gre tako daleč, da se poistoveti z njimi: “Bolan sem bil in ste me oskrbeli” (Mt 25,36). Njegova posebna ljubezen do bolnih vsa stoletja ni prenehala vzbujati posebno pozornost kristjanov do tistih, ki trpijo na telesu in v duši. Ta pozornost je na začetku neutrudnih naporov, da jim prinese olajšanje. (KKC 1503)

Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), “kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala” (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej “dotika”, da bi nas ozdravil. (KKC 1504)

Primeren čas za prejem bolniškega maziljenja nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti, pa naj gre za duhovno ali telesno smrtno nevarnost.

Sveti Duh daje nekaterim posebno karizmo ozdravljanja (prim. 1Kor 12,9.28.30), da bi razodeval moč milosti Vstalega od mrtvih. (KKC 1508) Pri tem je potrebna samo vera. Jezus sam pravi: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,17-18)

Jezus pošilja vse, naj polagamo roke na bolnike za ozdravljenje. Ne reče, da je to naloga samo škofov ali duhovnikov. Da pa bo naše posredovanje učinkovito, moramo tudi sami veliko moliti. »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« (Mr 9,28-29)

Jezus je veliko molil in v pogovoru z Očetom krepil svoj sinovski odnos z Njim, kot lahko beremo naprej v današnjem odlomku in na mnogih drugih mestih v Evangelijih. Ko je bila še tema, a se je že nakazoval dan, je šel Jezus ven na samoten kraj in je tam molil. (Mr 1,35) Jezus prepozna, da je na svetu veliko teme in da svet in človeštvo rabi Očetovo bližino in ljubezen. Hkrati pa ve, da prihaja na ta svet z Njegovo navzočnostjo nov dan. Jezus je sam o sebi dejal: »Jaz sem luč.« (Jn 8,12) Potrebno je torej moliti in vztrajati v molitvi. Gledati na to Luč, da ne bomo tudi mi hodili v temi in bolni.

Danes veliko ljudi zelo dobro govori o Jezus. A to ni dovolj! Sv. Alfonz Marija Liguori je dejal:  »Če oznanjaš evangelij, če govoriš o Jezusu drugim (pa naj bo to samo tvoja družina ali ozek krog prijateljev) in se ti nisi prej pogovarjal z Jezusom, ti bo hudič vzel tvoje oznanjevanje in bo uporabil tvoje oznanjevanje, da te uniči.« Poznamo duhovnike, redovnike in redovnice, pa tudi zavzete laike, ki so padli, ker niso prebivali v Gospodu, ker niso ostali v Gospodu. Če ne molimo, če ne molimo dovolj, nam ne bo šlo. Moliti pa je potrebno tako osebno, kot v občestvu z drugimi.

Kaj je molitev? Definicij o molitvi imamo veliko. Katekizem katoliške Cerkve v 2559. členu pravi, da je »molitev povzdigovanje duha k Bogu.« Sv. Terezija Avilska pa pravi, da je »molitev prijateljsko srečanje s Tistim, za katerega vemo, da nas ljubi.« …. Predvsem pa je molitev razpoloženje srca. Ko veš, da te ima nekdo rad, ti je toplo pri srcu, s to osebo se rad pogovarjaš, jo večkrat pokličeš, veš, da ti bo vedno pomagala in da ti lahko pomaga … Enako je v odnosu z Bogom.

Si vzamem čas za Boga? Molim? Kdaj? Ali imam točno določene trenutke molitve v dnevu?