Nihče ni spodil kokoši

Dne 23. januarja 1976 je don Bosko po večernih molitvah stopil na prižnico. Njegov od veselja razžarjeni obraz je kakor vedno pričal o zadovoljstvu, ki ga je čutil, ker je bil med svojimi sinovi. Ko so se duhovi malo umirili, je don Barberis prosil za besedo in vprašal:

»Oprostite, gospod don Bosko, mi dovolite, da vam postavim eno vprašanje?«

»Kar povej.«

»Slišal sem, da ste te zadnje noči imeli sanje o semenu, sejalcu in kokoših in da ste jih že pripovedovali kleriku Calviju. Bi bili tako dobri, da bi jih pripovedovali tudi nam? Bilo bi nam v veliko veselje.«

»Kakšna radovednost!« je odvrnil don Bosko in ga hotel okarati. Vsi so se veselo zasmejali.

»Nič mi ni mar, če me imate za radovednega, samo da nam poveste sanje. Mislim, da s to svojo prošnjo izražam željo vseh fantov, ki bodo brez dvoma rade volje prisluhnili.«

»Če je tako, vam jim bom pripovedoval. Nisem hotel nič povedati, ker gre za stvari, ki se tičejo nekaterih izmed vas osebno, pa tudi mene, poleg tega pa so precej zabeljene. Toda ker želiš, jih bom pripovedoval.«

»Toda, gospod don Bosko, če bi naj kak udarec padel name, prosim, ne storite tega tukaj v javnosti.«

»Pripovedoval vam bom, kakor sem sanjal, vsak pa naj vzame delež, ki mu pripada. Toda vsem moram najprej povedati, da se nam sanja, ko spimo in ko spimo, ne mislimo; zato naj vsak vzame to, kar je dobro in prav, in če se tiče njega osebno, naj bo še posebno pozoren. Vsekakor pa naj se nihče ne straši, rekel sem, da sem sanjal ponoči, ko sem spal, kajti nekateri sanjajo tudi podnevi in včasih celo, ko so budni, tako da jih morajo zbuditi v nemajhno jezo profesorjev, ker so to zelo nadležni učenci.«

Zdelo se mi je, da sem daleč od tukaj v Castelnuovu d’Asti, v svojem rojstnem kraju. Pred menoj se je raztezala širna planjava. Vendar ta zemlja ni bila naša in ne vem, komu je pripadala. Na tem polju jih je veliko kopalo, tolklo grude, grabljalo in delalo z različnim poljskim orodjem. Med delavci so bili preddelavci, ki so vodili delo in dajali napotke. Med njimi sem bil tudi jaz. Na drugi strani je stala množica poljedelcev in pela. Bil sem ves začuden in si nisem mogel urediti misli, da bi vedel, kje sem. Sam sebi sem govoril: Čemu ti toliko delajo? In odgovarjal sem si: Da bi pridelali kruh za moje fante. Bil je zares občudovanja vreden pogled, kako so ti poljedelci vihteli svoja orodja in so brez ozira na karkoli brez prenehanja in zavzeto delali, da je bilo čudo. Samo nekaj se jih je zabavalo in šalilo. Ko sem tako opazoval ta prizor, sem pogledal okoli sebe in videl, da me je obdalo nekaj duhovnikov in veliko naših klerikov; nekaj jih je bilo čisto blizu, drugi pa so bili bolj oddaljeni. Rekel sem si: Saj vendar sanjam. Naši kleriki so v Turinu, jaz pa sem v Castelnuovu. Poleg tega pa to ne more biti res. Jaz sem od pet do glave zimsko oblečen in še včeraj me je močno zeblo, ti tukaj pa sejejo pšenico. Tipal sem si roke, hodil sem sem in tja in si govoril: Pa vendarle ne sanjam, to je resnično njiva; ta klerik tukaj je klerik A… osebno, oni tam je klerik B…, sploh pa, kako bi lahko v sanjah videl to in ono?

 Medtem sem malo stran zagledal starčka dobrohotnega obraza in dostojanstvenega videza, ki je pozorno opazoval mene in druge. Stopil sem k njemu in ga vprašal: Povejte mi, spoštovani očanec, in poslušajte. Kaj je vse, kar vidim pred seboj in česar ne razumem. Kje smo? Kdo so ti delavci? Čigava je ta njiva? Oh, ta je pa lepa, je odgovoril možakar. Toliko vprašanj! Saj ste vendar duhovnik in ne veste, kaj je to? Povejte mi, prosim. Ali sanjam ali sem buden? Meni se zdi, da sanjam in da to, kar vidim, ne more biti res. Pa še kako je res! In zdi se mi, da ste zares budni. Se ne zavedate? Saj vendar govorite, se smejete in se šalite. Pa vendar jih je nekaj, sem dodal, ki v sanjah govorijo, poslušajo, delajo in se vedejo, kakor če bi bili budni.

Nikakor ne. Pustite vnemar vse to. Vi ste tukaj z dušo in telesom. Naj bo. Če sem zares buden, potem mi povejte, čigava je ta njiva? Vi ste se učili latinščino; kateri je prvi samostalnik druge sklanjatve v Donatu? Se še spominjate? Seveda se spominjam. Toda kaj ima to opraviti s tem, kar vas sprašujem? Pa še koliko! Povejte mi torej prvi samostalnik druge sklanjatve. Dominus. In kako se glasi rodilnik ali drugi sklon? Domini! Odlično, tako je, Domini; ta njiva je Domini, Gospodova.

Sedaj začenjam malo razumevati, sem vzkliknil. Bil sem presenečen zaradi doslednosti tega starčka. Medtem sem videl več ljudi, kako so prinašali vreče pšenice za setev, in skupino poljedelcev, ki je prepevala: ‘Exit, qui seminat, seminare semen suum’ (šel je sejalec sejat svoje seme). Zdela se mi je prava neumnost, da bi metali stran tisto seme, da bi zgnilo v zemlji. Pšenica je bila tako lepa! Ne bi bilo bolje, sem si govoril, da bi jo zmleli in naredili iz nje kruh ali pecivo? Potem pa sem si mislil: Kdor ne seje, ne žanje. Če ne vržemo proč semena in to ne umre, tudi pridelka ni. Kaj bomo potem želi? Medtem sem videl, kako je od vseh strani prihajala množica kokoši, ki so se razkropile po njivi in pozobale vse seme, ki ga je sejalec sejal. Skupina pevcev je nadaljevala petje: ‘Venerunt aves coeli, sustulerunt frumentum et relinquerunt zizaniam’ (priletele so ptice neba, pozobale pšenico in pustile ljuljko). Opazoval sem klerike, ki so bili ob meni. Eden je s prekrižanimi rokami brezbrižno opazoval, drugi je klepetal s tovariši, eni so skomigali z rameni, drugi gledali v nebo, spet drugi so se dogajanju smejali, nekateri so mirno nadaljevali svoj odmor, se igrali, tretji pa so šli po svojih poslih. Nihče pa ni skrbel za kokoši, da bi jih spodil. Jaz sem se obrnil k njim ves zaskrbljen, jih poklical po imenu in jim rekel: Kaj vendar počnete? Ali ne vidite, da bodo kokoši pozobale vse zrnje? Ne vidite, da bodo uničile vse seme in s tem spravile uboge kmete ob ves njihov pridelek? Kaj bomo potem želi? Zakaj stojite tukaj in se ne ganete? Zakaj ne kričite, zakaj jih ne preženete? Toda kleriki so skomigali z rameni, me gledali in niso nič odgovorili. Nekateri se sploh niso obrnili, niti prej niso gledali polja niti se niso zganili potem, ko sem jih poklical. Neumneži, sem nadaljeval, kokoši imajo že polno golšo. Ali ne bi zaploskali in jih pregnali? Jaz sem medtem ploskal z rokami in sem bil ves iz sebe, ker me niso poslušali. Tedaj jih je nekaj začelo poditi kokoši, jaz pa sem sam pri sebi ponavljal: Seveda! Sedaj, ko so pozobale vse zrnje, jih preganjajo. V tem trenutku sam zaslišal pesem skupine kmetov: ‘Canes muti nescientes latrare’ (mutasti psi, ki ne znajo lajati). Obrnil sem se k dobremu starčku ter ves začuden in nejevoljen dejal: Razložite mi, kaj se tu dogaja. Jaz ničesar ne razumem. Kaj je to seme, ki so ga vrgli v zemljo? Ta je pa dobra! ‘Semen est verbum Dei’ (seme je Božja beseda). Toda kaj je, kar vidim, saj vendar kokoši vse pozobljejo?

Starček je spremenil ton in nadaljeval: Če hočete natančnejšo razlago, vam jo povem. Polje je Gospodov vinograd, o katerem govori evangelij, in lahko pomeni tudi človekovo srce. Vinogradniki so evangeljski delavci, ki zlasti s pridiganjem sejejo Božjo besedo. Beseda obrodi dobre sadove v pripravljenem srcu. Pa priletijo ptice izpod neba in vse pozobljejo. Kaj pomenijo te ptice? Kaj hočete, da naj pomenijo? Pomenijo opravljanje, godrnjanje. Ko so slišali pridigo, ki je bila zelo učinkovita, se zberejo tovariši. Eden ponovi kako kretnjo, ton glasu, pridigarjevo besedo in že je izginil ves učinek pridige. Drugi omeni kako telesno ali duševno hibo pridigarja, tretji se ponorčuje iz njegove italijanščine in konec je dobrega učinka pridige. Isto velja za dobro branje, katerega dober učinek odnese opravljanje. Le-to je toliko hujše, ker je po navadi skrito ter poganja in raste, in bi najmanj pričakovali. Čeprav zrnje pade v neobdelano zemljo, požene, raste, dozori in prinaša sad. Če v na novo zasejano njivo prihrumi nevihta, jo uniči in ne prinese veliko sadu, nekaj pa vendarle, toda če kokoši in ptice seme pozobljejo, njiva nič ne obrodi, ne prinese nikakršnega sadu. Tako pridige, spodbude in dobri sklepi prinašajo manj koristi, če jim sledijo raztresenost, skušnjave. Če pa pride godrnjanje, slabo govorjenje ali podobno, ne ostane nič in vse izgine. In kdo naj bi ploskal z rokami, kdo naj kriči, plaši in nadzoruje, da ne bi prišlo do takega godrnjanja in slabih pogovorov? Vi to dobro veste. Toda kaj so delati ti kleriki? sem mu dejal. Ali ne bi oni lahko preprečili to hudobijo? Pa niso storili nič, je nadaljeval. Eni so gledali kot mrtvi kipi, drugi se sploh niso zanimali za to, niti niso mislili na kaj podobnega, stali so s prekrižanimi rokami, drugi pa niso imeli poguma, da bi preprečili to hudobijo. Nekateri, sicer maloštevilni, so se sami pridružili godrnjačem, z njimi obrekovati in tako krepko uničevali sadove Božje besede. Ti, ki si duhovnik, poudarjaj to, pridigaj, spodbujaj, govori in se nikar ne boj, da bi bilo preveč. Naj vsi vedo, da opazke na pridige, spodbude in dobre nasvete povzročajo veliko hudega. In molk ob tem, ko vidim, da se dela hudo, zlasti ko bi lahko posegli, je udeleženost pri hudobiji drugih ljudi. Ves prevzet od teh besed, sem hotel vse videti, preveriti to in ono, pokarati klerike in jih spodbuditi, da bi opravljali svoje dolžnosti. No, sedaj so se zganili in skušali pregnati kokoši. Jaz pa sem napravil nekaj korakov in stopil na grablje, ki jih uporabljajo za čiščenje njiv in jih je nekdo malomarno pustil na poti, in se zbudil.

Sedaj pustimo vse drugo ob strani in potegnimo iz vsega moralni nauk. Don Barberis, kaj praviš ti k tem sanjam? »Pravim, da je dober udarec in prav usmerjen zamah po tistem, ki si to zasluži,« je odgovoril don Barberis. »Vsekakor,« je povzel don Bosko, »je to nauk, ki naj bi imel dober učinek. Dobro si zapomnite, dragi moji fantje, da se morate varovati godrnjanja, to je izredno veliko zlo, ki se ga je treba izogibati kakor kuge. Vendar se ga ne smete varovati samo vi, temveč morate preprečiti, da bi godrnjali drugi. Dostikrat so dobri nasveti in najboljša dela brez koristi, ker jim je napoti godrnjanje ali beseda, ki lahko škoduje drugim. Opogumimo se in bojujmo se odločno. Ni večje škode kot ta, da izpodbijamo učinek Božji besedi. Zadošča že ena sama besedica, ena zbadljivka. Pripovedoval sem sanje, ki sem jih imel pred nekaj dnevi.

(vir: MB XII, 50)