V tisti dobi sem imel sanje, ki so se mi globoko vtisnile v spomin za vse življenje. V sanjah se mi je zdelo, da sem bil blizu doma, na zelo prostranem dvorišču, kjer je bila zbrana velika množica dečkov, ki so se zabavali. Nekateri so se smejali, drugi igrali, nemalo jih je preklinjalo. Ko sem slišal kletve, sem se takoj vrgel mednje ter uporabljal pesti in besede, da bi umolknili. V tistem trenutku se je prikazal častitljiv mož v zrelih letih, plemiško oblečen. Bel plašč mu je pokrival vso postavo; toda njegov obraz se je svetil tako, da ga nisem mogel znova pogledati. Poklical me je po imenu in mi ukazal, naj se postavim na čelo tistih dečkov: “Ne z udarci, ampak s krotkostjo in ljubeznijo si boš moral pridobiti te svoje prijatelje. Začni jih torej takoj poučevati, kako grd je greh in kako dragocena je krepost.”

            Zmeden in prestrašen sem odgovoril, da sem ubog in neveden deček, nesposoben govoriti o veri tistim fantom. V tistem trenutku so se dečki nehali prepirati, kričati in preklinjati, vsi so se zbrali okoli tistega, ki je govoril.

            Skoraj ne da bi vedel, sem rekel: “Kdo ste vi?” In dodal: “Ki mi ukazujete nemogoče reči?” “Prav zato, ker se ti zdijo take reči nemogoče, jih moraš mogoče narediti s pokorščino in znanjem.” “Kje in kako se bom mogel tega naučiti?” “Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom moreš postati moder, brez njenega vodstva pa vsaka modrost postane nespamet.

            “Toda kdo ste vi, ki tako govorite?”

            “Jaz sem sin tiste, katero te je tvoja mati naučila pozdravljati trikrat na dan.”

            “Mati mi pravi, da naj se ne družim s tistimi, ki jih ne poznam; zato mi povejte svoje ime.”

            “Za moje ime vprašaj mojo mater.”

            V tistem trenutku sem ob njem zagledal ženo veličastnega videza, ogrnjeno v plašč, ki se je bleščal na vse strani, kot da bi bil vsak njegov šiv najsvetlejša zvezda. Ko je videl, da sem zmeraj bolj zmeden v svojih vprašanjih in odgovorih, mi je namignil, naj se ji približam; ko me je z dobroto prijela za roko, mi je rekla: “Poglej!” Ozrl sem se in opazil, da so vsi tisti dečki pobegnili, in namesto njih sem videl množico kozličev, psov, mačkov, medvedov in še mnogo drugih živali. “To je tvoje polje, tu moraš delati. Postani ponižen, močan in krepak in to, kar zdaj vidiš, da se godi tem živalim, boš moral storiti za moje otroke.”

            Obrnil sem pogled in, glej, namesto divjih živali se je prikazalo prav toliko krotkih jagnjet, ki so vsa poskakujoč tekala okrog, blejoč, kakor da bi slavila tistega moža in tisto gospo.

            V tistem trenutku, še vedno v sanjah, sem začel jokati in sem prosil tistega, če bi hotel govoriti tako, da bi ga razumel, ker nisem vedel, kaj naj bi vse to pomenilo.

            Tedaj mi je ona položila roko na glavo in mi rekla: “Ob svojem času boš vse razumel.”

            Ko je to izrekla, me je zbudil ropot.

            Bil sem zmeden. Zdelo se mi je, da me bolijo roke zaradi udarcev, ki sem jih dajal, in da me boli obraz od zaušnic, ki sem jih dobil; potem pa so mi tista osebnost in tista žena, povedano in slišano tako zaposlili misli, da vso noč nisem mogel zaspati.

            Zjutraj sem hitro in z vnemo pripovedoval tiste sanje najprej svojima bratoma, ki sta bruhnila v smeh, nato svoji materi in babici. Vsak je isto po svoje razložil. Brat Jožef je rekel: “Postal boš pastir koz, ovac ali drugih živali.” Moja mati pa: “Kdo ve, če ne boš postal duhovnik.” Anton odrezavo: “Morda boš poveljnik razbojnikov.” Toda babica, ki je precej vedela o teologiji, čeprav je bila čisto nepismena, je dala končni odgovor: “Za sanje se ni treba meniti.”

            Bil sem istega mnenja kakor babica, vendar tistih sanj nikoli nisem mogel pregnati iz uma. Reči, ki jih bom razložil potem, bodo dale temu kak pomen. Vedno sem molčal o vsem; moji sorodniki niso marali za to. A ko sem leta 1858 šel v Rim, da bi s papežem razpravljal o salezijanski družbi, je ta želel, da podrobno pripovedujem vse reči, ki bi imele tudi le videz nadnaravnosti. Tedaj sem prvič pripovedoval o sanjah, ki sem jih imel v dobi iz devetega v deseto leto. Papež mi je ukazal, naj jih napišem dobesedno, podrobno in jih v osrčenje zapustim sinovom družbe, ki je bila cilj tistega potovanja v Rim.

(vir: Janez Bosko, Spomini, Salve 2012, str. 14-17)