Pričevanje: Moč Svetega Duha

Apostol Pavel pravi v prvem pismu Korinčanom (12,3), da »nihče ne more reči ‘Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu«. »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ‘Aba, Oče!’« (Gal 4,6). To spoznanje po veri je mogoče samo v Svetem Duhu. Če hočemo biti res v stiku s Kristusom, spoznati Božjo besedo, če hočemo biti v občestvu z brati in sestrami, se nas mora najprej nujno dotakniti Sveti Duh.

In kdo je Sveti Duh?

Veliko razlag in zapisanih misli imamo o tem, kdo je Sveti Duh. Devetdnevnica pred Binkoštmi nas še posebej vabi, da se ustavimo ob tem vprašanju in razmislimo o Svetem Duhu v našem življenju.

V Katekizmu katoliške Cerkve (683-810) imamo v razlago Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, kjer v tretjem delu katoličani izpovedujemo:

»Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.«

In kdo je zame Sveti Duh?

Prejela sem ga pri krstu, v Njem sem bila utrjena pri sveti birmi, pogosto sem ga klicala v svojem življenju, ga čutila, doživljala… Vrhunec Njegove navzočnosti pa sem doživela po tem, čemur pravi Janez Krstnik, »da bomo krščeni v Svetem Duhu« (prim Mt 3,11; Mr 1,8; Lk 3,16). Zgodilo se je sredi vsakdanjosti, za ljudi okoli mene neopazno. A v meni s tako močjo, da je v globini spremenilo moje življenje.

Sveti Duh je Gospod, je oseba, je posvečevalec, spremljevalec, voditelj, tolažnik.

Sveti Duh je tisti, ki nam daje življenje; ki nam daje spoznanje greha in nam vrača življenje.

Sveti Duh je vez, je ljubezen med Očetom in Sinom, je ljubezen med menoj in Bogom.

Sveti Duh je občestvo, je edinost v Cerkvi, v družini in skupnosti.

Sveti Duh je Bog, ki ga častimo, molimo in slavimo.

Sveti Duh nam govori po osebah, dogodkih, Svetem pismu, zakramentih …

Moč Svetega Duha …

Tri leta sem vsak dan molila, da bi v življenju zares izkusila Božjo ljubezen, da me ima Bog rad. Dokler se nisem nekega ponedeljka vrnila domov od svete spovedi na Brezjah in medtem ko sem se Bogu zahvaljevala za njegovo usmiljenje, sem zaslišala glas, ki mi je dejal: »Martina, ali ni odpuščanje dovolj velik dokaz, da te ljubim!« Od takrat naprej nisem nikoli več podvomila v Božjo ljubezen do mene. V meni pa so še vedno ostajale mnoge rane in spomini iz otroštva ter vsakodnevnega življenja, ki so mi preprečevali, da bi živela zares v notranjem miru in svobodi. Preveč je bilo še stvari, ko sem se borila zase, za svoj prav, svoje mesto in priznanje, ko sem se čutila ranjeno, velikokrat samo, zavrženo, zapuščeno, umazano. Vse dokler se nisem znašla na nekem molitvenem srečanju, ko sem po molitvi duhovnika občutila, kako se Sveti Duh spušča name. Sveti Duh je napolnil in prevzel vse moje srce, telo, misli, čustva … vse in to svoje delo v meni dopolnil čez nekaj tednov, znova po zakramentu svete spovedi. Takrat sem jasno zaslišala Jezusov glas: »Martina, tukaj sem, zakaj bežiš stran od mene? Zakaj hočeš pobegniti ali zakriti svoje rane in šibkosti? Ne boj se jih. Po njih sem najbolj navzoč v tvojem srcu, tvojem življenju in telesu.« Takrat sem začutila toplino, veselje, ljubezen, ki so se spustili name in spoznala sem, da je v meni naenkrat nastal mir in velika notranja svoboda. V solzah sem rekla: »Jezus, ne želim iti stran od tebe. Želim, da si moj Bog in moj Gospod. Želim ostati s teboj! Ljubim te!« Še globlje sem doživela, da je Bog živ, da prebiva v mojem srcu, da me neizmerno ljubi, da Jezus moli zame: “Posveti jo v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njo poslal v svet, in zanjo se posvečujem, da bi bili tudi ona posvečeni v resnici.” (prim. Jn 17,17-19) Spoznala sem, da se ne rabim bati svojih ran in šibkosti, da je edina pomembna stvar ostati v Jezusu in ljubiti bližnje prav v njihovih šibkostih, ker bom samo tam vedno srečevala Njega. Darovanje za druge je dobilo še večji polet. Od tistega trenutka dalje sem se nehala boriti zase, za svoj prav, za svoje mesto v družbi in v poslanstvu, nehala sem se zagovarjat pred drugimi, ko so me obsojali ali napadali, ne bojim se napak, ki jih naredim, nerodnosti, nemoči in nevednosti. Moje srce je zahrepenelo po več molitve, jasno sem spoznala moj greh in Bog me je popolnoma očistil vsega, ozdravil je moje rane iz otroštva in tiste, ki mi jih je v kasnejšem življenju zadal greh, začutila sem globoko ljubezen do Božje besede in zakramentov, naenkrat sem začutila veliko veselje, mir in svobodo. Spoznala sem, da je v meni več prostora in več ljubezni do bližnjega. V tem trenutku se je moje geslo večnih redovnih zaobljub “Posveti me v resnici” izpolnilo in se izpolnjuje vsak dan znova. Sveti Duh mi je odkril najglobljo resnico o meni, to je, da sem ljubljena Božja hči in me na novo posvetil v njej. Dan mi je bil torej isti Duh, kot don Bosku in Mariji Dominiki Mazzarello, Duh ljubezni, ki usmerja merila mojega delovanja, prepaja vse odnose in slog mojega življenja, kakor pravijo naše redovne konstitucije Družbe hčera Marije Pomočnice (člen 7). Po delovanju Svetega Duha so zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine dobile povsem novo lepoto in smisel. Tu sem za to, da ljubim in se darujem.

To je pomenilo zame novo življenje ali rojstvo od zgoraj, kot pravi evangelist Janez (3,1-21): “Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.  Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Sveti Duh, posvečuj me še naprej, upodabljaj me po Kristusu, utrjuj v meni ljubezen do bližnjih in poživljaj apostolski polet. Amen.

Naj bo slavljen Bog Oče!

Naj bo slavljen Jezus Kristus!

Naj bo slavljen Sveti Duh!