»O tempo passa e a vida tambem« (čas mine, življenje tudi) slišiš prepevati žensko, ki ti pride nasproti po cesti. Na glavi nosi celo goro stvari, na hrbtu ima privezanega dojenčka, za njo pa potuje čredica otrok. Se nasmehne, pozdravi in gre dalje svojo pot.

Dekleta so zdaj polno zaposlena z učenjem, saj imajo semestralne preizkuse znanja. Mi jim še vedno pomagamo po svojih najboljših močeh, ampak ko je glava prepolna, je treba malo poklepetat, malo zaplesat, zapet, potem pa nova doza učenja. Po večerni molitvi se sproščamo – nekatera dekleta gledajo televizijo, za mlajše organiziramo preproste delavnice, v katerih neizmerno uživajo, hkrati pa poteka tudi ambulanta, kjer celimo rane, kraste, odpravljamo glavobole in zmotna prepričanja, da so zdravila podvrsta sladkarij.

Bolj kot se bližamo koncu naše izkušnje tukaj, bolj sem srečna, da sem se odločila ponovno priti sem. Podarjen mi je bil še en mesec s temi dekleti. Saj ne vem, kdo je bolj hvaležen – one ali jaz.

Jana