V obdobju odraščanja nisem verjel v resnično sporočilo Božiča. 32 let sem užival v hrani, petju in lučkah. V kar sem verjel in je bilo otipljivo, je bila le toplina moje družine in prijateljev.

Potem pa se je moj pogled spremenil, saj sem nepričakovano postal oče. Moj sin Isaac je bil rojen marca 1984 in je po nekaj mesecih zbolel. Nekoč, ko sem prišel z dela, sem zagledal svojo ženo Sharon, kako pestuje Isaaca, oba pa sta neutolažljivo jokala. Ko z ženo nisva več vedela kako sina potolažiti, sem začel zanj moliti. Nato sem se z Bogom pogajal takole: “O Bog, naj trpim jaz namesto sina.” Ko tudi to ni pomagalo, sem Gospoda prosil, naj s sinom trpim tudi jaz. Nič se ni spremenilo. Tisto noč je izčrpani Isaac padel v spanec, jaz pa sem prišel do spoznanja, da če Bog obstaja, mora biti vsaj tako dober kot jaz, ki sem z Isaacom ravnal nagonsko, tj. iz skrbi za svoje potomstvo. Potemtakem mora biti Bog bolj odločen, da svojega stvarstva v trpljenju nikoli ne pusti samega.

Kakšna bogokletna misel (kot se mi je zdela na začetku), da se je Neizrekljivi, Nedoumljivi ponižal in privolil v to, da postane človek. Kako je lahko postal človek Ta, čigar ime naj se ne bi izgovarjalo iz strahu, da bi imenovanje Njega omejilo to, kar je neomejenega ter večnega: On, ki postane slaboten, krhek, ranljiv?

V Božiču ne vidim nič čarobnega – vsaj ne bolj čarobnega, kot sta lahko ljubezen in žrtvovanje. Slednja sta v resnici bolj čudežna kot čarobna; pomenita bolj vztrajanje pri izbiri življenja pred smrtjo ter pri izbiri upanja tudi v brezupnem času.

Da bi vsak izbiral to Življenje pred smrtjo!

Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik