Drugo nedeljo oktobra tistega leta (1844) bi moral sporočiti svojim fantom, da smo Oratorij prenesli v Valdocco. Toda negotovost glede kraja, sredstev in ljudi me je zelo skrbela. Prejšnji večer sem šel ves zaskrbljen spat. To noč sem imel sanje, ki se mi zdijo dodatek k sanjam v Becchijih, ko sem bil star devet let. Zdi se mi pametno, da jih natančno navedem.

V sanjah se mi je zdelo, da sem sredi množice volkov, koz in kozličkov, jagnjet, ovac, koštrunov, ptičev in psov. Vsi skupaj so delali tak trušč, vrišč, pravo peklensko zmedo, da bi prestrašilo še tako pogumnega človeka. Hotel sem zbežati, ko mi je neka kakor pastirica oblečena gospa dala znamenje, da naj grem za čredo, medtem ko se je ona sama postavila na čelo tropa. Hodili smo sem in tja po raznih krajih, ustavili smo se trikrat ali naredili tri postaje; pri vsaki postaji se je veliko tistih živali spremenilo v jagnjeta in število le-teh je vedno bolj naraščalo. Ko smo že dolgo hodili, sem se znašel na nekem travniku, kjer so tiste živali veselo skakljale in vzajemno jedle, ne da bi ene skušale gristi druge. Utrujen od dolge poti sem hotel sesti ob bližnji cesti, toda pastirica me je povabila, naj nadaljujem pot. Po kratki poti sem se znašel na obširnem dvorišču s stebriščem, na koncu katerega je stala cerkev. Tu sem se zavedel, da se je štiri petine živali spremenilo v jagnjeta. V tistem trenutku je pristopilo veliko pastirjev in so čuvali čredo. Toda drugi so le malo časa in kmalu odšli. Tedaj se je zgodilo nekaj čudnega. Veliko jagnjet se je spremenilo v pastirje, ki so ob naraščanju črede začeli skrbeti za druge. Ko je število pastirjev zelo naraslo, so se razdelili in odšli drugam, da so zbirali čudne živali in jih vodili v ovčjake. Hotel sem oditi, ker se mi je zdelo, da je čas, da grem maševat, toda pastirica mi je rekla, naj pogledam proti jugu. Videl sem polje, na katerem je rasla koruza, krompir, zelje, sladkorna pesa, solata in še veliko drugih rastlin. “Poglej še enkrat,” mi je dejala. Pogledal sem in videl veliko prekrasno cerkev. Mogočen pevski zbor in velik orkester sta me vabila, da bi daroval sveto mašo. V cerkvi je visel velik bel trak, na katerem so bile z velikimi črkami zapisane besede: HIC DOMUS MEA, INDE GLORIA MEA (TO JE MOJA HIŠA OD TOD MOJA SLAVA). V sanjah sem hotel vprašati pastirico, kje sem, kaj naj bi pomenilo tisto potovanje s postanki, tista hiša, cerkev in še ena cerkev. “Vse to boš razumel,” mi je odgovorila, “ko boš s svojimi telesnimi očmi videl vse, kar sedaj vidiš z očmi svojega duha.” Ker se mi je zdelo, da sem se prebudil, sem dejal: “Jaz vidim jasno, gledam s svojimi telesnimi očmi, vem, kam grem in kaj delam.” V tistem trenutku je v cerkvi sv. Frančiška Asiškega zazvonilo zdravamarijo in jaz sem se zbudil. (MB II 243-245, BiS II 157-158)

Nove sanje je imel don Bosko znova čez leto dni. Takole jih je pripovedoval: “Zdelo se mi je, da sem na obširni planjavi, kjer je bilo polno dečkov. Eni so se pretepali, drugi so preklinjali. Tukaj so kradli, tam uganjali stvari proti nravnosti. Po zraku je frčal oblak kamenja skupin, ki so se šle vojsko. To so bili zapuščeni in pokvarjeni fantje. Že sem hotel oditi, ko sem zagledal ob strani Gospo, ki mi je dejala: ‘Stopi k tem fantom in stori kaj.’ Pristopil sem, toda kaj naj bi naredil? Ni bilo prostora, kamor naj bi jih popeljal, hotel sem jim storiti kaj dobrega, klical sem ljudi, ki so od daleč opazovali prizor, in jih prosil pomoči, pa se nihče ni odzval in mi prišel na pomoč. Tedaj sem se obrnil k tisti Gospe, ki mi je dejala: ‘To je tvoj prostor za zbirališče,’ in mi pokazala neki travnik.

‘Toda to je samo travnik,’ sem dejal.

Ona pa je odvrnila: ‘Moj sin in apostoli niso imeli pedi zemlje, kamor bi položili glavo.’ In začel sem delati na tistem travniku: vabil sem, spovedoval, pridigal. Toda videl sem, da bodo moji trudi in napori zaman, če prostor ne bo ograjen ali postavljena stavba, kjer bi mogel zbrati otroke, ki so jih starši zavrgli in jih ljudje zaničujejo. Tedaj me je tista Gospa popeljala malo proti severni strani in mi rekla: ‘Poglej!’ Pogledal sem in zagledal nizko in majhno cerkev, majhno dvorišče in veliko število dečkov. Šel sem na svoje delo. Toda cerkev je postala premajhna, zato sem se vrnil h Gospe in ona mi je pokazala precej večjo cerkev in bližnjo hišo. Potem me je popeljala še bliže, na košček obdelane zemlje, skoraj tik ob drugi cerkvi in dejala: ‘Na tem mestu, kjer sta slavna turinska mučenca Adventor in Oktavij pretrpela svoje mučeništvo, na teh brazdah, ki so bile poškropljene z njuno krvjo, želim, da bi prav posebno molili in častili Boga.’ Med temi besedami je stopila korak naprej in položila svojo nogo na kraj, kjer se je zgodilo mučeništvo, in ga natančno nakazala. Hotel sem postaviti kako znamenje, da bi mogel kraj najti, ko bi se drugič vrnil na travnik, vendar nisem našel nič primernega, niti kola niti kamna; kljub temu sem si ga jasno vtisnil v spomin. To je točno notranji kot kapelice sv. mučencev, ki je bila prej posvečena sv. Ani, na evangeljski strani cerkve Marije Pomočnice. Medtem se je okoli mene zbrala nešteta množica fantov. Ko sem se oziral h Gospe, so rasli tudi prostori in sredstva in končno sem na kraju, kjer mi je pokazala, da se je izpolnilo mučeništvo vojakov Tebanske legije, zagledal veliko cerkev, z mnogimi stavbami v okolici in s spomenikom na sredi.

Sredi tega dogajanja v sanjah se mi je vedno zdelo, da imam za pomočnike duhovnike in klerike, ki so mi nekaj časa pomagali, nato so pa zbežali. Zelo sem se trudil, da bi si jih pridobil, toda oni so se ustavili pri meni le za nekaj časa, potem pa odhajali ter me puščali popolnoma samega. Tedaj sem se znova obrnil na Gospo, ki mi je dejala: ‘Veš, kaj moraš narediti, da ti ne bodo več ušli? Vzemi ta trak in jim ga priveži na čelo.’ Spoštljivo sem vzel iz njenih rok trak in videl, da je na njem napisano: pokorščina. Takoj sem storil, kar mi je naročila Gospa, in začel vezati trak na glave nekaterih mojih prostovoljnih sodelavcev. Opazil sem čudežen učinek in ta učinek je vedno bolj naraščal, medtem ko sem bil zaposlen v zaupani mi nalogi, kajti moji sodelavci sploh niso več mislili, da bi šli kam drugam. Ustavili so se pri meni in mi pomagali. Tako je nastala Družba.

… Kar se tiče kraja, ki ga je blažena Devica Marija pokazala don Bosku, kjer se je zgodilo mučeništvo svetih mučencev Adventorja in Oktavija in od koder je pobegnil zadet od sulice sv. Solutor, ki je potem umrl v Ivreji, izpovedujoč vero v Jezusa Kristusa, pa je don Bosko nadaljeval tole: “Nikdar nisem hotel nikomur pripovedovati teh sanj in še manj izraziti svoje utemeljeno prepričanje o točnem kraju slavnega mučeništva. Leta 1865 sem svetoval kanoniku Lovrencu Gastaldiju, naj bi napisal knjigo o treh tebanskih mučencih in na osnovi zgodovine, izročila in topografije tistega dela mesta ugotovil, kje se je približno zgodilo mučeništvo. Učeni kanonik je privolil, napisal zgodovinske ugotovitve treh pričevalcev vere in po dolgem študiju zapisal: ne vemo točno, kje je pravi kraj mučeništva, gotovo pa je, da so se umaknili izza mestnega obzidja proti Dori, proti vzhodu v območje, ki nosi to ime in ki so ga v starih časih imenovali vallia ali vallum occisorum – dolina ali področje usmrčenih in zdaj na osnovi prvih zlogov Val d’occo, verjetno v povezavi z mučenci, ki so tu pretrpeli svojo usmrtitev.

Vsekakor je gotovo, da je ta zemlja, posebej blagoslovljena od Boga s čudodelnimi ustanovami krščanske ljubezni, ki so nastale na tem ozemlju, prav tako znamenje, da je bila namočena z mučeniško krvjo junaških kristjanov. Nato je še dodal, da je na osnovi topografije mesta zelo verjetno, da Oratorij sv. Frančiška Saleškega stoji na kraju mučeništva in se razprostira znotraj njegovih zidov.

Don Bosko se je tega odgovora zelo razveselil, ker je potrjeval podatke, ki jih je poznal iz sanj, in od vsega začetka gojil veliko pobožnost do teh mučencev. Vsako leto na dan sv. Mavricija, ki je bil poveljnik legije teh vojakov, je hotel, da so obhajali slovesni praznik tako, da je čim več fantov prejelo obhajilo, zvečer pa so s slovesnimi večernicami, slavnostnim govorom in blagoslovom z Najsvetejšim proslavili te junake Cerkve. (MB II 298-301; BiS II 189-191)