Preselitev sedanjega Oratorija sv. Frančiška Saleškega v Valdocco

Ko so se dogajale prej omenjene reči, je prišla zadnja nedelja, na katero sem si še dovolil imeti oratorij na travniku. Bila je cvetna nedelja. Molčal sem o vsem, a vsi so vedeli za moje zadrege in moje trnje. Na večer tistega dne sem se zazrl v množico dečkov, ki so se zabavali. Pomislil sem na bogato žetev, ki se je pripravljala za duhovniško službo, za katero sem bil od delavcev sam, izčrpanih moči, slabega zdravja in ne da bi vedel, kje bom mogel v prihodnosti zbirati svoje dečke. Bil sem močno razburjen.

Zato sem se umaknil na stran, se začel sprehajati sam in morda sem se prvikrat čutil ganjenega do solz. Sprehajajoč se in dvigajoč oči v nebo, sem vzkliknil: “Moj Bog, zakaj mi ne pokažeš kraja, na katerem hočeš, da zbiram te dečke? O, daj mi ga spoznati in povej mi, kaj moram storiti!”

Končal sem tiste besede, pa pristopi nekdo po imenu Pankracij Soave in mi jecljaje pravi: “Ali je res, da iščete prostor, da bi postavili laboratorij?”

“Ne laboratorij, ampak oratorij.”

“Ne vem, če je oratorij ali laboratorij isto; toda prostor je, pridite ga pogledat. Je last gospoda Jožefa Pinardija, poštenega človeka. Pridite in napravili boste dobro pogodbo.”

Takrat je, o pravem času, prišel moj zvesti kolega iz semenišča, don Peter Merla, ustanovitelj dobrodelne ustanove, znane pod imenom Družina sv. Petra. Z gorečnostjo je delal v duhovniški službi in začel s svojim zavodom zato, da bi poskrbel za žalostno zapuščenost, v kateri se najde toliko deklet ali nesrečnih žensk, ki so po odsluženi kazni v ječi celo tako izvržene iz družbe poštenih, da skoraj ne morejo najti koga, ki bi jim hotel dati kruh in delo. Ko je temu dobremu duhovniku ostajal kak trenutek časa, je z veseljem prihitel v pomoč svojemu prijatelju, ki je bil večinoma sam sredi množice dečkov.

Komaj me je zagledal, je rekel: “Kaj je? Nikoli te nisem videl tako žalostnega. Se ti je zgodila kakšna nesreča?”

“Nesreča ne, toda velika zadrega. Danes je zadnji dan, ko mi je dovoljeno biti na tem travniku. Večer je, ostaneta dve uri dneva. Svojim otrokom moram reči, kje se bodo zbrali drugo nedeljo, in ne vem. Tu je neki prijatelj, ki mi pravi, da bi bil tamle morda primeren prostor. Pridi, spremljaj za trenutek razvedrilo; pogledat grem in hitro bom spet tu.”

Ko sem prišel na omenjeni kraj, sem videl majhno in skromno hišo, ki je imela samo eno nadstropje s stopnicami in črvivim lesenim balkonom, in je bila obdana z vrtovi, travniki in polji. Hotel sem se povzpeti po stopnicah, a Pinardi in Pankracij sta mi rekla: “Ne. Prostor, namenjen za vas, je tu zadaj.” Bil je podaljšan nadstrešek, ki je bil na eni strani naslonjen na zid, na drugi pa se je končal približno meter nad zemljo. Lahko bi bil za skladišče ali drvarnico in nič več. Da sem lahko vstopil, sem moral držati glavo sklonjeno, da nisem sunil v strop.

“Ne ustreza, ker je prenizka,” sem rekel.

“Popravil jo bom, kakor hočete,” je ljubeznivo povzel Pinardi. “Skopal bom, naredil stopnice, dal bom drug tlak; a tako želim, da bi se vaš laboratorij naselil tukaj.”

“Ne laboratorij, ampak oratorij, majhna cerkev za zbiranje fantov.”

“Še veliko raje. Zelo rad se bom zavzel. Naredimo pogodbo. Tudi jaz sem pevec, prišel vam bom pomagat; prinesel bom dva stola, enega zame in enega za svojo ženo. V svoji hiši imam še eno svetilko, jo bom tudi prinesel sem.”

Zdelo se je, da tisti poštenjak blesti od zadovoljstva, da bo imel cerkev v svoji hiši.

“Zahvalim se vam, moj dobri prijatelj, za vašo ljubezen in za vašo dobro voljo. Sprejemam te lepe darove. Če mi boste mogli poglobiti tla ne manj kakor za čevelj (50 cm), sprejmem. Toda, koliko zahtevate?”

“Tristo frankov. Dati mi hočejo več, a imam raje vas, ki hočete ta prostor nameniti javni blaginji in veri.”

“Dam vam jih tristodvajset, če mi daste tudi pas zemljišča, ki jo obdaja, za razvedrilo fantov; če le mi obljubite, da lahko že prihodnjo nedeljo pridem sem s svojimi dečki.”

“Dogovorjeno, pogodba je sklenjena: kar pridite. Vse bo končano.”

Nisem zahteval več. Brž sem tekel k svojim fantom; zbral sem jih okrog sebe in na ves glas sem začel kričati: “Pogum, moji otroci, imamo oratorij, ki je trdnejši kakor v preteklosti. Imeli bomo cerkev, zakristijo, sobe za šole, prostor za razvedrilo. V nedeljo, v nedeljo bomo šli v nov oratorij, ki je tamle, v Pinardijevi hiši!” In sem jim s prstom pokazal kraj.

Tiste besedo so bile sprejete z zelo živahnim navdušenjem. Nekateri so tekali ali skakali od veselja, drugi so obstali kakor nepokretni, spet drugi so glasno vpili, kričali in vriskali. Toda ganjeni, kakor kdor čuti veliko veselje in ne ve, kako bi ga izrazil, zaneseni od globoke hvaležnosti in da bi se zahvalili Devici Mariji, ker je sprejela in uslišala naše molitve, ki smo jih tistega istega jutra opravili pri Mariji v polju, smo pokleknili, zadnjikrat na tistem travniku, in odmolili sveti rožni venec, po katerem je vsak odšel na svoj dom. Tako smo zadnjikrat pozdravili tisti kraj, ki ga je vsak ljubil, ker ga je potreboval, a ga je – zaradi upanja, da bo dobil drugega, boljšega – zapustil brez obžalovanja.

Naslednjo nedeljo, na praznik velike noči, 12. aprila, smo prenesli tja vse potrebščine za cerkev in razvedrilo ter prevzeli v posest novi prostor.