V neki od zadnjih noči Marijinega meseca, 29. in 30. maja, ko sem ležal v postelji in nisem mogel spati, sem premišljeval o svojih fantih in si dejal:

»Oh, če bi mogel sanjati o čem takem, kar bi bilo njim v korist.«

Potem sem se odločil:

»Tako, sedaj hočem sanjati za svoje fante.«

In že sem zaspal. Kakor hitro me je zagrabil spanec, sem se znašel na neizmerni planjavi, kjer se je porazdeljeno po čredah paslo brez števila ovc. Hotel sem se jim približati in sem gledal, kje bi bil pastir, ki naj bi imel tako številno čredo. Gledal sem sem in tja in ga zagledal oprtega na palico. Takoj sem stopil k njemu in ga vprašal:

»Čigava je ta tako številna čreda?«

Pastir mi ni odgovoril. Ponovil sem vprašanje in šele tedaj mi je dejal:

»Kaj ti pa to mar?«

»Toda zakaj,« sem dejal, »mi odgovarjaš na tak način?«

»Prav. Ta čreda je last njenega gospodarja.«

»Njenega gospodarja? To sem si mislil,« sem dejal sam pri sebi in potem nadaljeval na glas: »In kdo je ta gospodar?«

»Ne sitnari,« mi je odgovoril pastir. »Vse boš zvedel.«

Tedaj sem šel z njim po tisti dolini in sem pozorno opazoval čredo in pokrajino, po kateri sem hodil. Pokrajina je bila na nekaterih mestih pokrita z bujnim zelenjem, z drevjem, ki je s svojimi dolgimi vejami delalo prijetno senco in dajalo obilno pašo lepo rejenim ovcam. Na drugih mestih je bila planjava suha, polna peska in kamenja z grmičevjem brez listja in s posušeno travo brez bilke zelenega. Tudi tukaj se je paslo veliko ovc, bile pa so suhe in mršave.

Vpraševal sem svojega spremljevalca o teh čredah, toda on ni hotel dati nikakršnega odgovora. Končno je dejal:

»Ti nisi namenjen zanje. Ne misli na to čredo. Popeljal te bom tja, kjer so črede, za katere moraš poskrbeti.«

»Toda kdo si ti?«

»Jaz sem gospodar in lastnik. Pridi z mano pogledat na drugo stran.«

Popeljal me je na drugi konec planjave, kjer je bilo tisoče in tisoče jagnjet, toliko, da jih ni bilo mogoče prešteti. Toda bila so tako izčrpana in suha, da so komaj hodila. Tla so bila peščena in kamnita in nikjer ni bilo videti zelene bilke, niti potočka, temveč samo suho grmičevje. Kar je bilo drugega, so jagenjčki že stokrat popasli. Jasno je bilo, da so ta uboga jagnjeta, pokrita z ranami, veliko trpela in trpijo še sedaj. Čudna zadeva, vsako jagnje je imelo dvoje dolgih rogov na čelu, kakor če bi bili že odrasli ovni, in na koncu v vsakega roga so imeli privesek v obliki črke S. Strmel sem nad tistim čudnim priveskom. Bilo mi je nekaj popolnoma novega in si nisem mogel razložiti, da so jagenjčki imeli že tako dolge rogove in da so pomulili že vso tisto goljavo.

»Kako je to?« sem se obrnil na pastirja. »Tako majhni so in imajo že tako velike rogove.«

»Glej,« mi je dejal, »in opazuj.«

Ko sem natančneje pogledal, sem videl, da so ta jagnjeta po celem telesu, po hrbtu, po glavi, na gobčku, na ušescih, na nogah, na parkljih imela zaznamovano številko 3.

»Toda kaj pomeni vse to?« sem vzkliknil. »Ničesar ne razumem.«

»Kako? Ne razumeš?« je dejal pastir. »Poslušaj torej in boš vse razumel. Ta obširna planjava je veliki svet. Zeleni pašniki so Božja beseda in Božja milost. Goli in suhi predeli so kraji, kjer se ne posluša Božja beseda in se iščejo samo svetne prijetnosti in ugodje. Ovce so odrasli ljudje, jagnjeta pa so dečki, za katere je Bog poslal don Boska. Ta košček planjave, ki ga vidiš, je oratorij in tam zbrana jagnjeta so tvoji dečki. Ta tako suh kraj pomeni stanje greha. Rogovi pomenijo nečast. Črka S pomeni pohujšanje. Ti se s slabim zgledom uničujejo. Med temi jagnjeti je nekaj takih, ki imajo polomljene rogove. Dajali so pohujšanje, toda sedaj ga ne dajejo več. Številka 3 pomeni, da nosijo v sebi kazen za krivdo, kar pomeni, da bodo trpeli tri velika pomanjkanja: duhovno, moralno in materialno. 1. Pomanjkanje duhovne podpore. Prosili bodo zato pomoč, pa je ne bodo dobili. 2. Pomanjkanje Božje besede. 3. Pomanjkanje kruha. Ker so jagnjeta pojedla že vso pašo, jim ne preostane nič drugega kot nečast in številka 3, se pravi pomanjkanje. Ta prizor ponazarja tudi sedanje stanje mnogih mladih ljudi na svetu. V oratoriju tisti, ki sicer niso vredni, ne stradajo kruha. Ko sem bil tako ves iz sebe in presenečen nad vsem, se je pojavila druga znamenitost. Vsa ta jagnjeta so spremenila videz. Postavila so se na zadnje noge in postala visoka in postavna in se spremenila v dečke.

Stopil sem bliže, da bi videl, ali mogoče katerega poznam. Vsi so bili naši fantje iz oratorija. Mnogih sicer nisem nikdar videl, vendar so vsi trdili, da so sinovi našega oratorija. Med tistimi, ki jih nisem poznal, je bilo tudi nekaj takih, ki so sedaj v oratoriju. To so tisti, ki ne pridejo nikdar k don Bosku, ki ne pridejo nikdar k njemu po nasvete, tisti, ki bežijo pred njim, z eno besedo tisti, ki jih don Bosko še ne pozna. Velikanska večina tistih, ki jih nisem poznal, pa še ni bila in še ni v oratoriju. Ko sem začuden opazoval tisto množico, me je moj spremljevalec prijel za roko in mi dejal: »Pridi z menoj in boš videl še kaj drugega.« Popeljal me je na oddaljeni konec planjave, obdan s hribčki, ograjen z živo mejo in ponosnimi drevesi. Tam se je razprostiral prelep zelen travnik, prepoln najlepšega cvetja in dišečih trav, z osvežujočimi gozdički in čistimi potočki. Tukaj sem naletel na drugo veliko skupino sinov, veselih, ozaljšanih s cvetjem in oblečenih v prekrasne obleke.

»Imaš vsaj te, ki ti delajo veliko veselje.«

»In kdo so ti?« sem vprašal.

»To so tisti, ki so v Božji milosti.«

Oh, povem vam, da nisem nikdar v svojem življenju videl tako lepih in bleščečih se ljudi in si tudi ne bi mogel predstavljati takega blišča. Bilo bi nekoristno, če bi vam hotel to opisati, ker je to nemogoče. Toda čakal me je še veliko lepši prizor. Medtem ko sem z neizmernim veseljem opazoval tiste dečke, med katerimi je bilo veliko takih, ki jih še nikdar nisem videl, mi je moj vodič dejal: »Pridi! Pridi z menoj in pokazal ti bom nekaj, kar ti bo še v večje veselje in zadoščenje.« Popeljal me je na drug travnik, prepoln izbranega cvetja in plemenitih vonjav, kot jih še nisem nikdar videl in nikdar vohal. Zdelo se je, da je to knežji vrt. Tu sicer ni bilo veliko fantov, vendar so ti bili tako prelestni in čudovito lepi, da so oni, ki sem jih prej gledal, kar zbledeli. Nekateri izmed teh so že v oratoriju, drugi bodo še prišli. Pastir mi je dejal: Gledal sem zamaknjen. Vsi so nosili na glavi prelepo krono iz cvetlic. Ti cvetovi so bili sestavljeni iz mnogih manjših cvetov, neizrekljivo lepih in izredno nežnih, živih barv in tako razporejeni, da so naravnost presenečali. Do pet jim je segala obleka bleščeče beline, tudi ta vsa ozaljšana z venci cvetlic, podobnimi kroni na glavi. Čudovita luč, ki je prihajala iz teh cvetov, je osvetljevala celo osebo in odsevala njeno veselje. Cvetovi so se odražali drug v drugem in venci v kroni so izžarevali svoje žarke. Žarek ene barve se je srečeval z žarkom druge barve in dajal nove žarke, še bolj bleščeče in žareče, tako da si ne bi mogel nikdar misliti, da je mogoča v nebesih še večja očarljiva lepota. Pa to še ni vse. Žarki in cvetovi ene krone so se odražali v cvetovih in žarkih drugih kron. Prav tako venci in cvetovi na obleki. Bogastvo cvetov na obleki se je odražalo v sijaju drugih cvetov na obleki drugih in se odbijalo v vencih in kronah. Obrazi enih fantov so odsevali lepoto obraza drugih in se množili do nedopovedljive lepote lic, ki so izžarevala tako svetlobo, da je ni bilo mogoče gledati. Tako so se v enem zbrale lepote vseh tovarišev in ustvarjale nepopisno harmonijo neizmerno lepe luči. To je slava svetnikov. Ni človeške podobe, ki bi mogla predstaviti tudi samo malo, kako zelo lep postane deček v tistem brezmejnem morju luči in svetlobe. Med temi sem nekatere, ki so sedaj v oratoriju, še posebej opazoval in prepričan sem, da če bi mogli videti vsaj desetino njihove sedanje lepote, bi bili pripravljeni trpeti ogenj, dali bi se razkosati na koščke, bili bi pripravljeni na vsako mučeništvo, samo da je ne bi izgubili. Ko sem si že malo opomogel od tega nebeškega prizora, sem se obrnil k svojemu vodji in mu rekel: »Je torej med mojimi fanti tako malo nedolžnih? Je tako malo takih, ki niso nikdar izgubili Božje milosti?

Pastir mi je odgovoril: »Kako? Se ti ne zdi zadosti veliko to število? Sicer pa tisti, ki so imeli nesrečo, da so izgubili lilijo čistosti in s tem nedolžnost, lahko sledijo svojim tovarišem v spokornosti. Poglej tja. Na tistem travniku je še veliko cvetlic, iz katerih je mogoče splesti prelepo krono in prečudovito obleko in tako slediti nedolžnim v njihovi slavi.«

»Svetuj mi kaj, da bom mogel povedati svojim fantom,« sem ga prosil.

»Povej in ponavljaj jim, da če bi vedeli, kako lepi in dragoceni sta v Božjih očeh nedolžnost in čistost, bi bili pripravljeni na kakršnokoli žrtev, samo da bi ju ohranili. Reci jim, naj se opogumijo, da bi izpolnjevali to čudovito lepo čednost, ki daleč prekaša druge v lepoti in blišču. Kajti čisti so tisti, ki bodo cveteli kakor lilija pred Božjim obličjem. Tedaj sem hotel stopiti v sredo teh svojih dragih fantov, tako čudovito lepo ozaljšanih, pa sem se spotaknil in se zbudil v svoji postelji.

Dragi sinovi, ste vi vsi nedolžni? Mogoče jih je med vami nekaj in tem naj veljajo moje besede. Za božjo voljo ne izgubite takega neizmernega bogastva! To je bogastvo, ki je toliko vredno kot nebesa; kolikor je vreden Bog! Če bi mogli videti, kako lepi so bili ti fantje s svojim cvetjem! Celoten pogled je bil tako izreden, da bi dal ne vem kaj od tega sveta, samo da bi mogel še naprej gledati to lepoto. Še več, če bi bil slikar, bi jo poskusil kakršnokoli  muko, tudi smrt, da bi ohranili zaklad nedolžnosti. Število tistih, ki so se vrnili v stanje Božje milosti, mi je povzročilo neizmerno veselje, vendar sem upal, da jih bo več. Bil sem zelo začuden, ko sem videl kakega izmed vas, ki se zdi dober, pa je vendar imel tako dolge in debele rogove. Don Bosko je končal svoj nagovor s toplim povabilom tistim, ki so izgubili nedolžnost, da bi se z dobro voljo potrudili in s pokoro pridobili izgubljeno milost.

Dva dni pozneje, 18. junija, je don Bosko ponovno stopil na prižnico in podal nekaj razlag k sanjam. Pravzaprav ne bi bila potrebna nikakršna razlaga, vendar vam bom na kratko ponovil, kar sem že povedal. Velika planjava je svet, pa tudi kraji in stanovi, na katere so bili poklicani vsi naši dečki. Kraj, kjer so bila jagnjeta, je oratorij. Jagnjeta so vsi fantje, ki so bili, ki so in ki bodo v oratoriju. Trije travniki v tem kraju – osušen, zelen in cvetoč, kažejo troje stanj – v grehu, v milosti in nedolžnosti. Rogovi jagnjet so pohujšanja, ki so bila dana v preteklosti. Nekateri so imeli polomljene rogove: to so tisti, ki so dajali pohujšanje, ki pa ga sedaj ne dajejo več. Številka 3, zapisana na jagnjetih, so, kakor sem zvedel od pastirja, kazni, ki jih bo Bog poslal fantom: 1. Pomanjkanje duhovne pomoči, 2. moralno pomanjkanje, to je pomanjkanje verske poučitve ali Božje besede in 3. gmotno pomanjkanje, to je pomanjkanje hrane. Bleščeči fantje so tisti, ki so v Božji milosti, in zlasti še tisti, ki so ohranili krstno nedolžnost in lepo čednost čistosti. Oh, kolika slava jih čaka! Zato se, dragi fantje, odločimo, da bomo izpolnjevali čednost. Kdor ni v Božji milosti,

naj se čim prej spravi v red in naj se z vso močjo in Božjo pomočjo trudi, da bo vztrajal do smrti. Če že ne moremo biti vsi v družbi brezmadežnega jagnjeta Jezusa, skušajmo vsaj od daleč hoditi za njim.

Nekdo me je vprašal, ali je bil med nedolžnimi. Rekel sem mu, da ne in da je imel rogove, vendar zlomljene. Vprašal me je še, ali je imel rane, in rekel sem mu, da jih je imel.

»In kaj pomenijo te rane?« je vprašal.

Odgovoril sem mu: »Ne boj se. To so brazgotine, ki bodo izginile. Te rane niso več nečastne, kakor niso nečastne brazgotine vojaka, ki je kljub tolikerim ranam ostal živ in premagal sovražnika. To so torej častivredne brazgotine.« Seveda pa je veliko bolj častno, da se kdo bojuje s svojimi sovražniki, pa vendar ne dobi nobene rane. Njegova neranjenost vzbuja občudovanje vseh.

Ko je don Bosko razložil te sanje, je dodal, da ne bo poteklo veliko časa, ko se bo čutilo to pomanjkanje: kuga, lakota in pomanjkanje sredstev, da bi delali dobro.

Dodal je, da ne bodo pretekli trije meseci, ko se bo zgodilo nekaj posebnega.

(MB VIII 844; BiS 595-599)