Vzgajam z veseljem
Vzgoja! Sama beseda govori o dejanju, ki zahteva dva cela človeka, očeta in mamo. Kako bodo otroci vzgajali svoje otroke, je odvisno kakšen zgled vzgoje podedujejo od staršev. Oba lahko s ponosom rečeva, da sva bila deležna dobre in predvsem kvalitetne vzgoje. V to spada tudi vzgoja v veri. Najini starši so naju dobro pripravili na novo pot-pot družine, na katero sva se podala. Prenesla bova del te vzgoje na najine otroke, ostali del pa bova dodala midva z Božjo pomočjo.
Marko: V zadnjem tednu avgusta sva prvič povila sina Marcela. Trenutno se prav s konkretno vzgojo še ne moreva ukvarjati pri Marcelu, saj je star komaj 3 tedne. Prisotna je skrb zanj. Ponoči se Simona zbuja z njim, ko ga hrani, čez dan ga je potrebno previti, umiti in najlepši del tega malo pocrkljati. To so prvi koraki najinega vzgajanja. Kar pa zadeva verske vzgoje je nama lepo zvečer, ko ga položiva v njegovo posteljo ga pokrižava za lahko noč in zmolimo Sv. Angel. Kako pa živiva najino vero kot zakonca? Ne mine večer da se nebi vsaj pokrižala za lahko noč in izrekla besede blagoslova.
Simona: Ob prvih dneh skupaj z sinom v porodnišnici so prišli tudi težki trenutki, ko nisem vedela kaj je z otrokom narobe, ko je neutolažljivo jokal in mu nisem vedela pomagati. Takrat se mi je pela pesem od skupine Odsev z naslovom Nekaj več: “Pridi z nama na pot, Gospod. Dva lahko je tri, če si ti, tisti, ki združi dve življenji v eno samo pot. Pridi z nama na pot, Gospod. ” Takrat sem vedela, da nisem sama in da ni nič narobe, če se počutim kdaj tudi nemočna. To nemoč sem lahko predala Bogu in občutila veselje in radost ob skrbi in vzgoji za najinega sina Marcela.
