Desetega septembra tekočega leta (1881), na dan, ko cerkev časti slavno Marijino ime, so salezijanci, zbrani v San Benignu, opravljali duhovne vaje. Med spanjem v noči od 10. na 11. september se je don Boskov duh znašel v čudovito lepo opremljeni sobani. Sam pravi takole:

“Zdelo se mi je, da se sprehajam z ravnatelji naših domov, ko se je med nami pojavil moški tako bleščečega videza, da nam je jemalo vid. Pogledal nas je, ne da bi izrekel besedo, in se nekaj korakov oddaljen od nas začel z nami sprehajati. Bil je oblečen v bogat plašč, ki ga je pokrival od vrha do tal. Okoli vratu je nosil šal z vozlom, od katerega sta visela dva trakova. Na šalu je bilo zapisano: Salezijanska družba leta 1881 in na traku: kakšna mora biti.

Deset velikih bleščečih diamantov je bilo vzrok, da nismo mogli gledati ali samo s težavo to vzvišeno osebnost.

Troje teh diamantov je bilo na prsih in nad enim je bilo napisano vera, nad drugim upanje in nad tistim nad srcem ljubezen.

Četrti diamant je bil na desni rami in je nosil napis delo] pod diamantom na levi rami je bilo napisano zmernost.

Preostalih petero diamantov je krasilo zadnjo stran plašča. Bili so takole razporejeni: največji in najbolj bleščeč v sredini četverokotnika je nosil napis pokorščina. Nad prvim na desni strani je bilo napisano zaobljuba uboštva, nad drugim spodaj plačilo. Nad zgornjim na levi je pisalo zaobljuba čistosti. Diamant je izžareval posebno svetlobo, in ko si ga gledal, je privlačil pogled kot magnet železo. Pod drugim diamantom na levi je bilo napisano post. Vsi ti štirje diamanti so usmerjali svoje bleščeče žarke proti diamantu na sredini.

Tudi dragoceni biseri so kot plamenčki nosili različne napise.

Nad Vero je bilo zapisano: Vzemite ščit vere, da boste lahko proti zalezovanjem hudiča bojevali.

Drugi žarek je razglašal: Vera brez del je mrtva. Ne poslušalci, temveč izpolnjevalci zapovedi bodo dosegli Božje kraljestvo.

Na žarkih Upanja je bilo zapisano: Zaupajte v Gospoda, ne v ljudi. Naj bodo vaša srca zasidrana tam, kjer so večne radosti.

Na žarkih Ljubezni se je glasilo: Drug drugega bremena nosite in tako boste izpolnili mojo zapoved. Ljubite in boste ljubljeni. Toda ljubite svoje duše in duše vaših bližnjih. Pobožno opravljajte sveti oficij, mašo pozorno darujte, Najsvetejše pogosto obiskujte.

Nad besedo Delo: Zdravilo proti poželenju, močno orožje proti vsem hudičevim zalezovanjem.

Nad Zmernostjo: Če odmakneš gorivo, ogenj ugasne. Zavezo skleni s svojimi očmi, z grlom in s spanjem, da taki sovražniki ne bodo uničili vaših duš. Nezmernost in čistost ne moreta bivati skupaj.

Nad žarkom Pokorščina: Temelj celotne zgradbe in obilje svetosti.

Nad žarkom uboštva: Takih je Božje kraljestvo. Bogastvo-trnje. Uboštva ne izpričujemo z besedami, temveč s srcem in dejanji. Z njim odpiramo nebeška vrata in vstopamo skoznje.

Nad žarkom Čistosti: Vse kreposti so mi prišle z njo. Čisti v srcu bodo brali Božje skrivnosti in gledali Boga.

Nad žarkom plačilo: Če nas veseli veličina plačila, naj nas ne straši težava odrekanj. Kdor trpi z menoj, se bo z menoj tudi radoval. Trenutno je to, kar trpimo na zemlji, večno, kar bo razveseljevalo prijatelje v nebesih.

Nad žarkom Post: Premogočno orožje proti sovražnikovim zasledovanjem. Čuvaj vseh kreposti. Izganja vse vrste hudih duhov.

Širok trak rožnate barve je krasil spodnji del plašča in je nosil napis: Vsebina pridiganja. Zjutraj, opoldne in zvečer. Zbirajte delce kreposti in sezidali boste veliko zgradbo svetosti. Gorje vam, če boste zanemarjali malenkosti, kajti počasi boste propadli.

Do tedaj so nekateri ravnatelji stali, drugi so klečali na tleh, vsi pa so bili kot začarani in nihče ni govoril. Tedaj je don Rua kakor iz sebe dejal: »Treba je vse to zapisati, da ne bomo pozabili.« Išče pero, pa ga ne najde. Potegne iz žepa listnico in ne najde svinčnika. »Jaz si bom zapomnil,« je dejal don Durando. »Jaz si bom zapisal,« pravi don Fagnano in začne pisati s steblom neke rastline. Vsi so strmeli in razumeli pisanje. Ko je don Fagnano končal pisanje, je don Costamagna nadaljeval narek: »Ljubezen vse razume, vse prenaša, vse premaga. Govorimo o njej z besedami in dejanji.«

Medtem ko je don Fagnano pisal, je izginila luč in vsi smo se znašli v gosti temi. »Tišina,« je dejal don Ghivarello, »pokleknimo in molimo, saj bo luč spet prišla. Don Lasagna je začel moliti Veni Creator, potem De profundis, Maria Auxilium Christianorum, čemur so vsi odgovorili. Ko so izrekli Ora pro nobis, se je prikazala luč, ki je osvetljevala ploskev z napisom: Salezijanska družba, kakor se predvideva, da bo leta Gospodovega 1900. Trenutek pozneje je postala luč veliko močnejša, tako da smo se mogli med seboj videti in razpoznati.

Sredi tistega blišča se je spet pojavil moški kot prej, vendar z zelo žalostnim obrazom, podobnim tistemu, ki mu gre na jok. Njegov plašč je bil brez barve, bil je razjeden od moljev in zmečkan. Kjer so bili prej diamanti, so bile sedaj globoke luknje, ki so jih razjedli molji in drug mrčes. »Poglejte in razumite,« je dejal.

Videl sem, kako se je deset diamantov spremenilo v deset moljev, ki so divje žrli plašč.

Namesto diamanta Vera je pisalo: Spanec in lenoba. Namesto Upanja: Smeh in posmehovanje. Namesto Ljubezni: Malomarnost v božji službi. Ljubijo in iščejo, kar je njihovega, in ne to, kar je Jezusa Kristusa. Namesto Zmernosti: Požrešnost in njihov bog je trebuh. Namesto Dela: Spanje, varanje, brezdelje. Namesto pokorščine je zevala široka špranja brez napisa. Namesto Čistosti: Poželenje oči in napuh življenja. Namesto Uboštva: Ležanje, slabe navade, pijača in denar. Namesto Plačila: Naš delež bo to, kar je na zemlji. Namesto Posta je bila luknja brez napisa.

Ko smo to videli, smo bili vsi prestrašeni. Don Lasagna je omedlel, don Cagliero je postal bled kot stena, naslonil se je na stol in zaklical: »Ali je mogoče, da so stvari šle tako daleč?« Don Lazzero in don Guidazio sta bila vsa iz sebe, naslonila sta se drug na drugega, da nista padla. Don Francesia, grof Cays, don Barberis in don Leveratto so klečali in z rožnim vencem v roki molili. Tedaj se je zaslišal votel glas: Kako zelo se je spremenila prej tako lepa barva.

Potem se je zgodilo nekaj posebnega. V trenutku smo se znašli v gosti temi, sredi katere se je prikazala svetla luč, ki je imela človeško podobo. Nismo mogli vzdržati pogleda, vendar smo opazili, da je ljubek deček, oblečen v belo in z zlatom vezeno oblačilo. Robovi obleke so bili posejani z diamanti.

Z dostojanstveno držo, pa mil in ljubezniv, se nam je približal in nam rekel dobesedno takole: Služabniki in orodje v Božjih rokah, poslušajte in razumite. Opogumite se in bodite močni. Kar ste videli in slišali, je Božji opomin, ki je bil izrečen vam in bratom. Bodite pozorni in razumite poučitev. Puščice, ki jih predvidevamo, manj bolijo in se jim je mogoče izogniti. Kolikor je gesel, toliko je tem za pridiganje. Nenehno pridigajte, če je komu všeč ali ne. Kar pridigate, sami izpolnjujte, da bodo vaše besede kakor luč, ki naj kot gotovo izročilo preide na vaše brate in sinove iz roda v rod. Poslušajte in razumite. Bodite previdni pri sprejemanju novincev, odločni pri njihovi vzgoji, zadržani pri sprejemanju k zaobljubam. Preizkusite vse, obdržite pa samo tisto, kar je dobro. Lahkožive in mehkužne odpustite. Poslušajte in razumite. Jutranje in večerno razmišljanje naj se suče okoli izpolnjevanja konstitucij. Če boste to delali, vam Božja pomoč nikdar ne bo manjkala. Občudovanje boste angelom in ljudem. Tedaj bo vaša slava pred Bogom popolna. Tisti, ki bodo videli konec tega in prihod prihodnjega stoletja, bodo vzklikali: »Gospod je vse to naredil in je čudovito v naših očeh.« Tedaj bodo vsi vaši bratje in sinovi enoglasno peli: »Ne nam, Gospod, temveč svojemu imenu daj slavo in čast.« Te zadnje besede so peli in glasu, ki je govoril, se je pridružila množica ubranih, zvenečih glasov, da smo bili kakor zunaj svojih čutov. Da ne bi omedleli, smo se tudi sami pridružili petju. Ko je pesem prenehala, je izginila luč. Tedaj sem se zbudil in se zavedal, da se dani.

Pro memoria. Sanje so trajale skoraj vso noč. Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil do smrti zbit. Vendar sem v strahu, da ne bi česa pozabil, hitro vstal in si zapisal nekaj stvari. Ti zapiski mi služijo za pripovedovanje sanj na dan Marijinega darovanja v templju. Ne spominjam se vsega. Med toliko stvarmi sem lahko ugotovil, da je Gospod do nas zelo usmiljen. Našo Družbo blagoslavlja nebo, vendar moramo sami storiti vse, kar je v naši moči. Nakazanih nesreč se bomo rešili, če bomo pridigali o krepostih in napakah, ki so nakazane v sanjah. Če bomo to, kar pridigamo, tudi izpolnjevali, bomo vse prenesli na naše brate v praktičnem izročilu. Prav tako sem mogel ugotoviti, da nam preti veliko trnja, naporov, ki pa jim bodo sledile tolažbe; okoli leta 1890 velika stiska in okoli leta 1895 veliko zmagoslavje. Marija Pomočnica, prosi za nas.