Druga velikonočna nedelja ali Bela nedelja je tudi nedelja Božjega usmiljenja.

Najhitreje ta praznik povežemo s sveto s. M. Favstino Kowalsko, ki je glasnica Božjega usmiljenja. Toda ta ista izkušnja Boga, ki je usmiljen in milostljiv, je zaznamovala vse svetnike. Med njimi tudi sv. Janeza Boska, zato v svojih duhovnih napotkih jasno spregovori o Božjem usmiljenju do vsakega človeka.

Iz knjige sv. Janeza Boska, Napotki za duhovno življenje. Salve, Ljubljana: 2014, 110-116

NAŠ BOG JE USMILJEN IN MILOSTLJIV

Srčika don Boskove duhovnosti je misel o Bogu, usmiljenem in skrbnem Očetu, ki je ves naravnan na svoje odrešenjsko delovanje z nežno ljubeznijo do slehernega bitja. Neprenehoma vabi človeka, naj se odzove na njegovo ljubezen in vstopi v odnos z njim. To ni le poziv k spreobrnjenju, temveč vabilo k brezpogojni izročitvi sebe Bogu, da bi on mogel kraljevati v našem srcu in ga posvetiti. Z versko oskrbo, ki jo je nudil v zatočišču za izprijena dekleta, in po osebni izkušnji med mladimi v težavah je don Bosko spoznal čudeže Božje milosti v iskreno skesanih srcih. Na povabilo grofice Barolo je v letu 1847 spisal Vaje v pobožnosti do Božjega usmiljenja, od koder jemljemo dve razmišljanji.

Neskončno Božje usmiljenje

Vsa zemlja, pove Sveto pismo, je polna Božjega usmiljenja, »zemlja je polna Gospodove dobrote« (Ps 33,5). Nikamor ne seže naš pogled, ne da bi videli Božjo dobroto. Zrak, ki ga vdihavamo, sonce, ki nas razsvetljuje, prvine, ki nas obkrožajo, ogenj, voda, ki nam služi na toliko načinov, krotke živali, ki so nam v prid, vse, kar lepega vidimo, kar je dragocenega in veličastnega, vse izpričuje Božjo dobroto. Koliko nezgodam je podvrženo človekovo življenje vsak dan in noč, pa v hrani, pijači, po cestah, pri delu vseh vrst, in vendar nas je Bog do sedaj ohranil.

To vidimo v materialnih rečeh. Kaj pa bomo rekli o tem, kar Bog stori na duhovni ravni? Razum, s katerim človek spoznava resnico, pamet, po kateri zna ločevati med dobrim in zlim, volja, s katero lahko sledi resnici in pri Bogu pridobi zasluženje, spomin, zmožnost govorjenja, razmišljanja, spoznavanja, skratka vse te zakonitosti razmišljujočega človeka, torejduh, so Gospodovi darovi, ki nam jih je podaril in jih v nas po svoji vsakodnevni dobroti in previdnosti ohranja. Cerkve, zakramenti in druge duhovne tolažbe to Božje usmiljenje v prid ljudem napravljajo še bolj očitno.

Gospod nam celo zagotavlja, da te darove deli brez razlike, tako pravičnim kot grešnim. »On  namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ker pa grešnik z grehi izgubi mnoge od teh darov, se zdi, da Gospod gleda, kako bi mu pomagal in povrnil, kar je bil z grehom izgubil. Poglejmo, kako govori eden izmed njegovih svetih prerokov: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil.« (Iz 55,7) Pridite k meni, pravi nekje drugje, in dal vam bom, kar ste izgubili v času, ko ste se od mene oddaljili (prim. Ez 18,32), dal vam bom ne le to, česar nimate, ampak tudi tisto, kar si niti predstavljati ne morete.

Isto izpričuje naš Odrešenik, ki ima po neizrazljivi skrivnosti učlovečenja poseben ozir do pravičnih duš, ki so ga tako dolgo pričakovale; in vendar on sam zatrjuje, da si ni privzel človeškega mesa in storil del, o katerih beremo v evangelijih, zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,32) In na drugem mestu: prišel sem rešit, kar je izgubljeno (prim. Lk 19,10). Nadalje, po grehu se vse obrne proti grešniku. Sveti Tomaž pravi, da ogenj, zemlja, voda, zrak po svojem naravnem vzgibu težijo h kaznovanju grešnika, da bi se maščevali za krivico, storjeno njihovemu Stvarniku. »Vse stvari se razsrdijo nad krivičniki.« (Mdr 16,24) Samo Bog jih po svojem sočutju, medtem ko bi prvine hotele z obličja zemlje izbrisati grešnega človeka, ne le zadržuje, ampak celo stori, da še naprej služijo človeku, kot da bi, kot pravi Sveto pismo, prikrival grehe ljudi, z namenom, da bi se ti poboljšali. »Ljudem grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« (Mdr 11,23) On še naprej razliva svoje darove na vse brez razlike; na grešnika, ki je daleč od njega, gleda z očesom obžalovanja, naklonjen mu je na tisoč načinov, hoče mu izkazati usmiljenje.

Toda, kdo to verjame? Ne glede na ganljive poteze dobrote našega Boga živijo mnogi kot neobčutljivi v svojem nerednem življenju in se ne zmenijo za to, da se zanje lahko konča čas usmiljenja in nastopi dosledna pravičnost. Celo to se dogaja, da od Boga oddaljeni grešnik nanj več ne misli, in ko mu Bog hoče izkazati usmiljenje, kar tekmuje z njim, kako bi ga še bolj razdražil in ga prisilil v kaznovanje. Dobro premislimo o teh potezah Božje dobrote; ko dan za dnem vidimo, kako so nam v prid, za božjo voljo, ne bodimo še naprej nehvaležni! Če pa nas greh še zadržuje daleč od Boga, se mu iz srca uprimo in se čim prej povrnimo k Bogu. Ker pa grešnik po grehu navadno ne misli na vrnitev k Bogu, mi danes, na poseben način od Boga razsvetljeni, pokleknimo pred prestol Božjega usmiljenja in kličimo Božjo milost na zakrknjenega grešnika, da ga razsvetli,

da se vrne. Po objokovanju nesrečnega stanja vseh grešnikov zamrzimo svoje grehe. Takole recimo Bogu: Oh, moj Gospod, vem, da bi sedaj moral pristati v peklu, a mi je po tvoji milosti dan še ta dan, da padem pred tvoje noge in začutim, da hočeš biti z mano usmiljen in mi odpustiti, če se le hočem spokoriti za krivico, ki sem ti jo prizadejal.

Da, moj Bog, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki mi jih dan za dnem izkazuješ; v preteklosti sem ti bil nehvaležen, sedaj pa te ljubim z vsem svojim srcem, kesam se, da sem te hudo užalil. Za to, da sem te prizadel, mi je bolj hudo kot pa za kakršno koli bol, ki bi me mogla doleteti. Razsvetli me, neskončna dobrota, naj uvidim svojo neizmerno nehvaležnost. Oh, da bi te ne bil nikoli užalil! Moj Jezus, odpusti mi in stôri, da od danes naprej ne bom ljubil drugega razen tebe, naj živim samo zate, ki si zame umrl. Milost, ki jo prosim zase, jo prosim enako za vse grešnike, da bi vsi spoznali tvojo veliko dobroto do njih, da bi že zapustili nesrečno stanje, v katerem so, in da bi znova okusili

veselje ljubečega očeta, kakršen si ti. To milost prosim po neskončnem zasluženju tvojega ožjega Sina našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ti pa, ljubeča Mati usmiljenja, sladkost in tolažba  grešnikov, stori, da bom uslišan, saj se še nikdar ni zgodilo, da ne bi bila uslišana prošnja, za katero je duša po tebi prosila Boga.

Božja ljubeznivost do grešnika

Čeprav je še brez števila drugih razlogov, ki nas nagibajo k zahvaljevanju Bogu, vendarle  osebno zahvalo zasluži zaradi ljubeznivosti, s katero sprejema grešnika, da more ta z večjo zaupljivostjo stopiti k žaljenemu Gospodu, ki ga ljubeznivo vabi.

Med vladarji sveta ne velja vedno, da bi prisluhnili svojim podložnikom, ko bi jih ti prosili za odpuščanje, in dogaja se, da morajo kljub jasnim dokazom kesanja svoje prestopke plačati z življenjem. Bog pa z nami ne ravna tako. Zagotavlja nam, da se ne bo nikdar obrnil vstran, ko se vračamo k njemu. Kajti on sam nas vabi in nam zagotavlja, da nas bo takoj in ljubeznivo sprejel. Vrni se k meni, grešnik, in sprejel te bom (Jer 3,1c).  »Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam« (Zah 1,3). S kolikšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo Bog objame grešnika, ko se ta vrne k njemu! Znova si prikličimo v spomin že omenjeno priliko o izgubljeni ovci. Dobri pastir jo poišče, si jo zadene na rame, jo odnese domov in skliče prijatelje, naj se z njim veselijo: veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je bila izgubila (prim Lk 15,6). Ta pomen je imel Odrešenik v mislih, ko je pripovedoval priliko o izgubljenem sinu; on je tisti oče, ki je ob sinovi vrnitvi stekel k njemu in si ga pritisnil na srce. Še preden je oni spregovoril, ga oče objame, nežno poljubi in se malodane zgrudi od nežnosti in tolažbe, ki ga prevzame (prim. Lk 15,11–32).

Kar pa bi moglo grešnika odvrniti od vrnitve, je bojazen, da si bo Bog zapomnil žalitve, ki so mu bile prizadejane; to se namreč dogaja med ljudmi, ki za kak čas pozabijo na žalitve, že majhen izgred pa jim jih ponovno prikliče v spomin. Pri Gospodu ni tako: dal nam je zagotovilo, da če se grešnik pokesa, se on grehov ne bo spominjal, kot da niso bili nikdar storjeni. Prisluhnite dobesedno temu, kar pravi: Če se bo hudobni pokesal, bo pridobil moje odpuščanje in jaz bom čisto pozabil na njegove krivde: Če se krivični odvrne od vseh grehov, bo živel; nobeno njegovih hudodelstev ne bo ostalo v spominu (Ez 18,21-22). Še več pove (in zdi se, da Božje usmiljenje dlje ne more iti): »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18). Hoče povedati tole: Pridite, grešniki, in se prepričajte: če bi vaša duša bila črna zaradi tisoč hudobij in bi vam jaz ne odpustil, me grajajte, štejte me za nezanesljivega in arguite me [pravdajmo se]. Bog namreč ne more prezreti skrušenega in ponižnega srca (prim. Ps 51,19); slavljen je namreč tedaj, ko je milostljiv in odpušča grešnikom: povzdignil se bo tako, da se vas bo usmilil (Iz 3,18). Grešnika naj potolaži misel, da mi ni treba pretakati solz; ob prvi solzi, ob prvem »kesam se« bo Gospoda nagnilo usmiljenje, »usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,19); brž, ko se kesaš in ga prosiš odpuščanja, ti bo takoj odpustil.

Morda bodo bojazljive duše pripomnile:   res, da je Božje usmiljenje veliko, a nihče ne more zanikati, da je Bog tudi pravičen sodnik, in bo ravnal, kot zaslužimo po svoji krivdi. Žal je veliko takšnih grešnikov, ki se v strahu, da bodo naleteli na strogega Božjega sodnika, ne upajo vrniti k njemu. Tako ravnajo sodniki tega sveta, ki postopajo s prestopniki glede na razsežnost hudodelstva. Naj ponovim: Bog z grešniki ne ravna tako. Včasih izkoristi svojo pravičnost za to, da bi poboljšal grešnika in ga pripravil do tega, da se vrne v njegovo stajo; je strašen, a do tistega, ki se vrne k njemu, je ljubezniv in ena sama ljubezen: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Se morda bojimo zaradi žalitev, ki smo jih prizadejali Božjemu Odrešeniku? Tudi zaradi tega se ne smemo prestrašiti: Jezus Kristus je naš sodnik, je pa tudi naš prijatelj: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), so besede iz njegovih ust. Jezus je prišel prav za to, da rešuje grešnike. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. « (Lk 19,10)  Zaradi grešnika je sestopil z nebes na zemljo, se rodil v bedi, živel v pomanjkanju in v bolečini in vso svojo predragoceno kri prelil za rešitev grešnika. Zato mu je v zadovoljstvo, ko vidi, da njegovo trpljenje rodi sadove in poboljšanje v grešniku. To je povedal tudi z besedami, da se spreobrnjenja že enega samega grešnika razveselijo vsi blaženi v nebesih (prim. Lk 15,7). Zato stran z vsakršno zaskrbljenostjo zaradi ostrine Božje sodbe; raje se dobremu Bogu zahvalimo za dobrine, ki nam jih daje v teku našega življenja, še zlasti za to, da čaka na naše spreobrnjenje. Iz srca mu obljubimo, da mu bomo v prihodnje vedno zvesti in stanovitni v služenju. Ljubeče mu povejmo, da po neštetih potezah dobrote do nas, kakršna koli kazen, stiska, trpljenje, življenje in tudi smrt ne bo dovolj, da bi se mu mogli zahvaliti, tako neznansko velik dolg imamo do njega. V hvaležnosti za toliko znamenj Božje dobrote in gnani od toliko izrazov njegovega sprejemanja nas, se z zaupanjem približujmo prestolu milosti (Heb 4,16), in zavedajoč se, da bomo prejeli odpuščanje svojih grehov, Bogu obljubímo, da bomo vsak trenutek življenja uporabili za zahvaljevanje, poveličevanje in dajanje hvale njemu. Zatorej naj ne bodo dnevi, kolikor nam jih bo še blagovolil nameniti, drugo kot nenehno zahvaljevanje za njegovo dobroto do nas, da bi ga po poveličevanju njegovega usmiljenja tu na zemlji nekoč mogli hvaliti in poveličevati z vsemi svetimi in blaženimi v nebesih: »Gospodove dobrote bom opeval na veke.« (Ps 89,2)