Dnevi duhovnosti salezijanske družine

Od 15. do 17. januarja 2021 so potekali on-line 39. dnevi duhovnosti salezijanske družine pod naslovom: »Žene nas upanje: Glej, vse delam novo.« (Raz 21,5)

Prvi dan nam je vrhovni predstojnik don Ángel Fernández Artime predstavil Vezilo za leto 2021, namenjeno vsej salezijanski družini, ki danes šteje 32 skupin. Ob koncu predstavitve nas je izzval, da bi v prihodnosti ponovno odkrili vero in upanje, ki gresta vedno skupaj, da bi poglobili molitev, ki je šola upanja; da bi sredi vsakdanjega življenja našli smisel za vse napore; da bi živeli upanje zlasti v trenutkih težav in izgubljenosti; da bi nas upanje ponovno privedlo k ubogim; da bi se prepoznali v bolečini drugega; da bi verjeli Evangeliju.

Sledil je nagovor msgr. Deria Olivero, škofa iz Pinerola, ki je s svojim prispevkom poglobil temo upanja. Ne moremo živeti brez upanja, »ko upanje izgine, se življenje konča«, je med drugim citiral Erika Froma. Danes nam manjka upanja. Kaj pa po epidemiji? Bomo imeli več upanja, več odnosov, bomo bolj odprti za drugega?… »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5) S svojim razmišljanjem nas je spodbudil, da razmislimo o tem, kaj storiti, da bo več upanja v nas in med nami?

  • Potrebno je obnoviti zaupanje v Boga.
  • Spremeniti moramo stil govora, dela, ravnanja … Le-to mora biti navzoče v našem življenju na tak način, da bomo spodbujali upanje.
  • Potrebno se je čuditi, dajati v obilju in se darovati. To troje pospešuje upanje.
  • Ni dovolj oznanjat Evangelij, ampak ga je potrebno oznanjat kot Evangelij!
  • Kar se pridiga je del krščanstva, a pridiganje ni krščanstvo. Mi govorimo dobre in prave stvari, a ni čutiti, da bi nam ob tem vibriralo srce.
  • Naša pastorala se mora dotikati konkretnosti vsakdanjega življenja.
  • Upati, vedno upati z drugimi, za druge, upati v druge in s pomočjo drugih in Drugega.

Popoldne je sledilo delo po regijah. Mi smo se udeležili italijansko govorečih skupin znotraj regije Evropa in Afrika, ki je imela središče za koordinacijo v Rimu. Na tem srečanju nam je spregovorila s. Alessandra Smerilli, FMA, zlasti o projektu »Economia Francesco«, ki ga je spodbudil papež Frančišek in vključuje mlade ekonomiste in voditelje podjetij iz celega sveta, v iskanju novih poti pravičnosti in bratstva v svetu ekonomije. To je novo upanje v današnjem času. Sledilo je delo po skupinah.

Drugi dan smo v skupnem delu prisluhnili predstavitvi raznih skupin salezijanske družine, ki delujejo širom sveta: Sestre Jezusove ljubezni, Združenje salezijanskih Dam, Marijine hčerke, Učenci in druge skupine. Vmes pa smo se povezali s šestimi centri po svetu, ki so koordinirali delo po regijah. Vsaka regija je podala kratko poročilo o svojem delu iz prvega dneva.

Popoldne je ponovno sledilo delo po regijah. Tokrat nas je na italijansko govorečem srečanju nagovoril don Rossano Sala, SDB, ki nas je najprej izhajajoč iz Vezila, spodbudil, da je potrebno ostajat in prebivat v vprašanjih, kot je to storila Marija. Ona je premišljevala v svojem srcu … Za odgovor je potreben čas, predvsem pa Sveti Duh, ki nam pomaga razumeti Gospodove odgovore. Ne dajati takoj odgovore.

Kaj je upanje? Je dar. Kaj pravi Sveto pismo o upanju? V Stari zavezi imamo izraz »tikva«, kar pomeni vrv. Od kod izvor te besede? Iz Jozuetove knjige 2,8-21, kjer govori o tem, kako je bila »škrlatna vrv« znamenje rešitve za dva uglednika in znamenje rešitve za Rahabo in njeno družino ob napadu Jerihe. Korenina upanja je torej v tej škrlatni vrvi. Če pomislimo na salezijansko družbo, lahko v grbu vidimo, da je v središču veliko sidro in na vrhu vrv. Vrv je vez med tem časom in večnostjo. Sidro upanja pomeni torej vreči našo gotovost v kraj, ki ga še nismo dosegli. To je upanje po obljubljeni deželi, po večnem življenju. Upanje pa je kot vrv, ki nas veže z večnostjo.

In kakšno je upanje za salezijansko družino v prihodnosti? Don Rossano pokaže na dve točki: ponovno odkriti veliki pomen družine in okrepiti skrb za večjo duhovno globino, kontemplacijo. Puščava je kraj, kjer Bog govori svojemu ljudstvu. In tudi ta pandemija je kot puščava, v kateri nam Bog govori. Z osebnim in skupnim razločevanjem pa bomo prav razumeli ta čas in na podlagi tega dajali odgovore.



Sledila so pričevanja preganjenih kristjanov v Pakistanu ter delo po skupinah. Ob tem razmislek: V Evropi imamo vsega dovolj, pa se veliko pritožujemo. V Pakistanu kristjani trpijo in so preganjeni, pa imajo v sebi veliko veselja. Zakaj je tako?

Srečanje drugega dne smo zaključili z osebnim pričevanjem majhnih in vsakdanjih upanj vrhovnega predstojnika ter skupno izročitvijo Mariji.

Tretji dan smo kot zaključek srečanja lahko iz cerkve Srca Jezusovega v Rimu spremljali sveto mašo, ki jo je daroval vrhovni predstojnik don Ángel Fernández Artime. Med homilijo nas je nagovoril v treh točkah: Kot prvo je dejal, da so se Janezovi učenci zanimali za Jezusa, želeli so ga spoznati pobliže. Jezus ji pokliče in gredo za njim. Kaj jim je tisti cel dan govoril oz. kaj so delali, ne vemo. Zagotovo pa je zadovoljil njihovo iskanje, zmedo in jim dal odgovor na smisel življenja. Kot drugo točko je povedal, da Bog vedno kliče iz zmede, kliče nas, da gremo iz sebe, iz svojih problemov ven. Ni lahko prepoznati Božji glas, kot se je zgodilo Samuelu. Bog gre vedno skozi naše življenje. Mi pa pri tem hitro zamenjamo Božji glas z odmevom na klic. Zato se moramo naučiti razločevati Božji glas, biti v pričakovanju, sprejemati novosti … In kot tretje smo poklicani, da sledimo Jezusu. Njemu je treba reči »da« v vsakdanjem življenju. Osredotočiti se na tisto, kar je bistveno in nam daje smisel, in to je biti z Jezusom. Najbližje pa smo Bogu, ko služimo ubogim. Slediti Jezusu mora biti smisel našega življenja. Ne le, da poslušamo Jezus, ampak moramo iti, videti in ostati z Njim.