Dne 3. maja je po večernih molitvah don Bosko povedal naslednjo priliko ali prispodobo, kakor jo je sam imenoval.

“Pripovedovati vam hočem neke sanje”, je začel don Bosko. “Res je, da tisti, ki sanja, ne razmišlja, vendar vam jih jaz, ki bi vam celo pripovedoval svoje grehe, če se ne bi bal, da bi vsi zbežali in bi se hiša podrla, hočem povedati za vašo duhovno korist. Sanje sem imel pred nekaj dnevi.

Predstavljajte si, da ste z menoj na morskem obrežju ali bolje na samotni skali in ne vidite drugega koščka zemlje kot samo tistega, ki je pod vašimi nogami. Na vsej razsežni površini morja je razporejenih brez števila ladij, pripravljenih za boj. Vsaka ima na kljunu železen kavelj, ki bi zmogel prebiti vsak oklep. Ladje so oborožene s topovi, puškami in vsemi drugimi vrstami orožja, nosijo zažigalne plamenice in tudi knjige ter se bližajo veliko večji ladji, silnejši kot vse druge skupaj, hočejo jo predreti s kavljem, jo zažgati ali jo kakor koli drugače poškodovati.

To veličastno do popolnosti opremljeno ladjo spremljajo druge ladje, ki od nje dobivajo povelja in izvajajo premike z namenom, da jo branijo pred sovražnimi ladjami. Veter jim je nasproten in morje razburkano, kar je vse v korist sovražniku.

Sredi neizmerne širine morja se dvigata dva mogočna visoka stebra, malo oddaljena drug od drugega. Na vrhu enega je kip Marije Brezmadežne, ob njenih nogah pa je obešen velik napis Auxilium Christianorum, na drugem, veliko višjem in mogočnejšem, pa velika hostija, sorazmerna s s stebrom, in na njej napis Salus credentium (Rešenje vernih).

Vrhovni poveljnik na glavni ladji, rimski papež, ki je videl bes sovražnikov in porazen položaj svojih podanikov, je skušal sklicati posvet poveljnikov manjših ladij in odločiti, kaj naj storijo. Vsi poveljniki se zberejo okoli papeža, se posvetujejo, toda ker je vihar začel še huje divjati, jih pošlje nazaj, da bodo vodili svoje ladje.

Ko se je vihar malo pomiril, je papež še drugič sklical poveljnike, medtem ko je admiralska ladja plula naprej. Toda nevihta se je znova okrepila in postala zelo nevarna. Papež stoji ob krmilu in vse njegove sile so osredinjene na to, da bi ladjo popeljal med oba stebra, izpod katerih visijo sidra, kavlji in velike verige.

Sovražne ladje se od vseh strani zaletavajo v papeževo admiralsko ladjo in jo skušajo potopiti ali ustaviti. Nanjo mečejo spise, knjige, zažigalne plamenice. ki naj bi jo zažgale, streljajo s topovi in puškami, se zaletavajo z železnimi kljuni. Bitka je vedno bolj zagrizena. Sovražniki zaman uporabljajo strelivo in se trudijo z nečloveškimi napori. Papeževa admiralska ladja pluje neovirano in naravnost po svoji poti. Od časa do časa zadene krogla bok in naredi veliko odprtino, toda že zapiha od stebrov lahen vetrič, ki popravi in zapre poškodovane boke.

Topovi sovražnikov grmijo, puške pokajo do uničenja, kljuni ladij se zaletavajo, veliko ladij se sesuje in potopi. Tedaj se sovražnik spusti v boj s kratkim orožjem ter z rokami, pestmi, kletvicami in bogokletnimi izrazi. Tedaj zadene papeža izstrelek in papež pade. Takoj mu priskočijo na pomoč in ga spet postavijo na noge. Toda papeža zadene še drugi izstrelek in ta je smrten. Med sovražniki se zasliši zmagoslaven krik, na njihovih ladjah nastane neizrekljivo veselje. Toda mrtvega papeža takoj nadomesti drug papež. Poveljniki papeških ladij so se zbrali in takoj izvolili drugega papeža, ki stopi na mesto umrlega. Izvolili so ga tako hitro, da je novica o predhodnikovi smrti prišla istočasno z novico o izvolitvi naslednika. Sovražniki začenjajo izgubljati pogum.

Novi papež premaga vse ovire, popelje ladjo med oba stebra, jo priveže z verigo na sidro, ki visi izpod stebra s hostijo, na krmi pa jo pripnejo na verigo, ki visi izpod stebra Marije Brezmadežne.

Tedaj nastane silna zmeda. Vse ladje, ki so do sedaj napadale papeževo ladjo, zbežijo in se razpršijo, se zaletavajo ter druga drugo razbijajo. Ene se potapljajo in skušajo potopiti druge. Nekateri čolni, ki so se nadvse pogumno bojevali za papeža, prvi prihajajo, da se privežejo na stebre.

Veliko drugih ladij, ki so se iz previdnosti držale daleč in opazovale celo dogajanje, se je prerinilo skozi razbitine in se približalo obema stebroma. Pričvrstile so se na verige, ki so visele izpod obeh stebrov, se mirno zasidrale in stale zavarovane ob papeževi ladji. Na morju je zavladala popolna tišina.

Sedaj je don Bosko vprašal don Rua: Kaj meniš o tej pripovedi?

Don Rua je odgovoril: Zdi se mi, da je papeževa ladja Cerkev, katere poveljnik je on, druge ladje, bojevniki in morje so svet. Tisti, ki branijo veliko admiralsko ladjo, so verniki, ki ljubijo Sveti sedež, drugi pa so njegovi sovražniki, ki jo skušajo z vsemi sredstvi uničiti.

Oba stebra, ki prinašata rešitev, se mi zdi, sta pobožnost do presvete Device Marije in do presvetega zakramenta Evharistije.

Don Rua ni omenil padlega in umrlega papeža, pa tudi don Bosko je molčal o tem. Dodal pa je: Prav si povedal. Treba je popraviti samo en izraz. Sovražne ladje so preganjanja. V pripravi so silni napadi na Cerkev. Vse, kar je bilo do sedaj, je skoraj nič v primerjavi s tem, kar bo prišlo. Sovražniki so predstavljeni v ladjah, ki skušajo potopiti papeževo poveljniško ladjo. Da se rešimo poraza, sta na voljo samo dve sredstvi: pobožnost do presvete Device Marije in pogosto sveto obhajilo. To je dvoje sredstev, ki ju moramo uporabljati in storiti vse, da ju bodo uporabljali tudi drugi.“

(vir: MB VII 169-171; BiS 120-122)