V predzadnjem postnem tednu se je v sredo zvečer, po študentski sveti maši, odvijal študentski križev pot na Rožnik. Prvi romarji smo se zbrali že na Prešernovem trgu pred frančiškansko cerkvijo in nato skupaj odšli do vznožja Rožnika, kjer se je križev pot tudi uradno začel. Na pot nas je spremil nagovor o pomenu križevega pota, tako Jezusovega kot tudi našega vsakdanjega. Do cerkvice na vrhu se je zvrstilo 14 postaj, ki so jih oblikovali študenti katoliških študentskih domov, študentskih skupin, mladi invalidi … Razmišljanja so nagovarjala predvsem nas, mlade, ter se osredotočala na naše težave in stiske. Ker pa smo v letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti, smo ob postajah prejemali tudi spodbude za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Križev pot smo zaključili v cerkvici na vrhu Rožnika s simboličnim razdeljevanjem petih hlebov kruha in soli. Tako smo se v dolino spustili duhovno in telesno nahranjeni, z novimi močmi za vztrajnost v še zadnjih dneh posta.

Študentka Kristina

12. POSTAJA – NAŠA POSTAJA

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

sočutje z bolnimi na smrt (AIDS, rak …)

Mlad človek, v zadnjem stadiju bolezni, v zadnjih urah življenja: »Do zadnjega sem upal, da gre za napako, morda za pomoto … Ne vem, ali je bila ona ali on, v beli halji za pisalno mizo z vidno zadrego, poklicno naglico in nekim prisiljenim sočutjem izrekel/a tiste besede, ki sem jih sprejel kot obsodbo, čeprav nisem dojel pravega smisla … Zdaj, ko se bliža moj zemeljski konec, vem, da to ni bila kazen nekega krutega boga, niti nesrečen dogodek. Vem, da je On že vnaprej vse poravnal, On nedolžni in vendar obsojen.«

Medicinska sestra: »Bil je sončen spomladanski dan. Na poti v službo sem natrgala spomladanske cvetlice in naredila čudovit šopek, ravno pravšnji za v sestrsko sobo. Vendar, ko sem prišla na oddelek, sem šopek podarila bolniku, ki je bil tako sam in nemočen. Z nasmeškom se mi je zahvalil. Čez uro ali dve, ko sem ga ponovno obiskala, je bil že hladen. Zaspal je s šopkom rož v rokah in nasmeškom na ustih.«

Kakšno je moje izkazovanje sočutja do bolnih? Ali imam dovolj poguma in jim to pokažem? Ali pa je to le del moje službe?

Študentka Natalija