… in začetek oratorija

Iz knjige Spomini, kjer se don Bosko spominja praznika Brezmadežne iz leta 1841 takole:

Komaj sem vstopil v konvikt sv. Frančiška, že sem si našel trumo fantov, ki so šli z menoj po drevoredih, trgih in v samo zakristijo cerkve te ustanove. Toda nisem se mogel neposredno zavzeti zanje, ker nisem imel ustreznega prostora. Šegav pripetljaj je omogočil, da sem poskusil udejaniti načrt v dobro fantov, posebno tistih, ki so prišli iz ječ in so se potepali po mestnih ulicah.

Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra 1841) sem ob določeni uri oblačil sveta oblačila za obhajanje svete maše. Ko je zakristan Jožef Comotti videl ob strani nekega fanta, ga je povabil, naj pride in mi streže pri maši.

            “Ne znam,” je odgovoril ves ponižen.

            “Pridi,” je povzel prvi, “hočem, da strežeš pri maši.”

            “Ne znam,” je odgovoril fant, “nikoli nisem stregel pri njej.”

            “Kakšen norec pa si,” je rekel zakristan ves besen, “če ne znaš streči pri maši, kaj pa hodiš v zakristijo?”

            Ko je to rekel, je vzel metlo in že je mahal po ramah ali po glavi tistega reveža. Medtem ko je začel bežati, sem naglas zavpil:

            “Kaj delate, zakaj ga tako bijete, kaj je storil?”

            “Zakaj pride v zakristijo, če ne zna streči pri maši?”

            “Toda naredili ste nápak.”

            “Kaj vas briga?”

            “Zelo me briga, moj prijatelj je. Pokličite ga za trenutek, rad bi govoril z njim.”

            “Ti, tepec,” je začel klicat. Tekel je za njim in mu zagotavljal, da bo boljše ravnal z njim. Privedel ga je predme.

            Približal se je tresoč in jokajoč zaradi prejetih udarcev.        

“Si že bil pri maši?” sem mu rekel ljubeznivo, kolikor mi je bilo mogoče.

            “Ne,” je rekel.

            “Pridi torej k maši; potem bi rad govoril s teboj o neki zadevi, ki ti bo všeč.”

            Obljubil mi je. Nameraval sem ublažiti potrtost tistega ubožca, da ga ne bi pustil z žalostnim vtisom o voditeljih zakristije. Ko sem končal sveto mašo in opravil dolžno zahvalo, sem svojega varovanca spremljal na mali kor. Z veselim obrazom in ko sem mu zagotovil, naj se več ne boji tepeža, sem ga začel spraševati takole:

            “Moj dragi prijatelj, kako ti je ime?”

            “Ime mi je Jernej Garelli.”

            “Odkod si?”

            “Iz Astija.”

            “Imaš očeta?”

            “Ne, moj oče je umrl.”

            “In tvoja mati?”

            “Tudi moja mati je umrla.”

            “Koliko si star?”

            “Šestnajst let.”

            “Znaš brati in pisati?”

            “Ničesar ne znam.”

            “Si bil pri prvem svetem obhajilu?”

            “Ne še.”

            “Si bil pri spovedi?2

            “Da, toda ko sem bil še majhen.”

            “Hodiš sedaj h krščanskemu nauku?”

            “Ne upam si.”

            “Zakaj?”

            “Ker moji manjši tovariši znajo krščanski nauk; jaz, tako velik, pa ne znam ničesar. Zato me je sram priti z njimi.”

            “Če bi ti razlagal krščanski nauk posebej, ali bi prišel poslušat?”

            “Zelo rad bi prišel.”

            “Bi hotel priti v to sobico?”

            “Prišel bom zelo rad, če me le ne bodo tepli.”

            “Bodi miren, ker te ne bo tepel nihče. Moj prijatelj boš in imel boš opravka z menoj in z nikomer drugim. Kdaj hočeš, da začneva najin krščanski nauk?”

            “Kadar vam je všeč.”

            “Nocoj?”

            “Da.”

            “Hočeš tudi zdaj?

            “Da, tudi zdaj, z velikim veseljem.”

            Vstal sem in napravil znamenje svetega križa za začetek, toda moj gojenec se ni prekrižal, ker se ni znal. Pri tistem prvem krščanskem nauku sem se pomudil, da bi ga naučil narediti znamenje križa in spoznati Boga Stvarnika ter namen, za katerega nas je ustvaril. Čeravno je bil počasnega spomina, sem ga vendar z vztrajnostjo v nekaj praznikih uspel naučiti potrebnih stvari, da je opravil dobro spoved in malo za tem prejel sveto obhajilo.

            Temu prvemu gojencu se je pridružilo nekaj drugih in v teku tiste zime sem se omejil na nekaj odraslih, ki so bili potrebni posebnega krščanskega nauka, in predvsem na tiste, ki so prišli iz ječ.

            Bilo je tedaj, ko sem občutil, da če fantje, ki zapustijo kraj kazni, najdejo dobrohotno roko, ki skrbi zanje, jih spremlja v prazničnih dneh, išče zanje namestitev in delo pri kakšnem poštenem gospodarju, jih gre včasih med tednom obiskat, potem začnejo častno življenje, pozabijo na preteklost in postanejo dobri kristjani in pošteni državljani. To je začetek našega oratorija, ki je – blagoslovljen od Gospoda – začel rasti tako, kakor si tedaj gotovo ne bi mogel predstavljati.