Zgled svetosti

Anica Žitek se je rodila 19. februarja 1921 v Krogu št. 114, župnija Murska Sobota, mami Rozaliji, roj. Škrilec in očetu Nikolaju.

Bila je prvorojenka. Poleg nje sta z veseljem in jokom Žitkov dom napolnila  še Julka in Janko.

Tri dni po rojstvu je bila deklica krščena ob krstnem kamnu, ki je še danes v župnijski cerkvi v Murski Soboti. Izbrali so ji ime Ana in tako njeno življenje izročili krstni zavetnici sv. Ani.

Svoje otroštvo in mladost je preživela v domači vasi, tam je obiskovala tudi šolo in se učila temeljnih stvari za življenje.

En mali dogodek iz njenega detinstva:

»en popoldan je oče šel z vozom po travo za živino, je hotel Anico z seboj, mati pa ni hotela, ker se je bala zaradi konja, keri je večkrat divjal, ali on je pravo materi, naj bo mirna, da de imel skrb na otroka, i tak je Mati mogla popustiti; vzela je otroka na roke, i prej kot bi jo položila na voz, njej naredil z krstno roko znamenje sv. križa, jo izročila njenemu Angelu varihu. Komaj je voz odteko z koz vrat, se je konj preplašil, v ztrgno brezda iz rok gospodarja, udaril v beg kak ena divjača, oča je več ni mogo zadržati konja i še otroka več ni videl, voz se je prevrgo, oča padel na eno stran rez zavesti. Anica pa je padla iz voza, še prej kak se je prevrgo naprej i še pod konjove noge. Žene, ka so vidle to nesrečo, so si pokrile obraz z rokami, da nebi vidle otroka, rastlačenega od konja i voza. Ko je divji konj odletel sam i pustil na sredi ceste raztrgani voz, gospodarja brez zavezi, ljudje so od vsej strani bežali na pomoč i se vsi skrbeli za otroka; in Anica? So jo našli sedečo rez nobenega udarca, mati jo je vzela na roke i vprašali, kje jo boli, je Anica odgovorila z nasmehom: “Mi je nič ne, moj Angel me je varuval!” Vozi, ki so vidli stvar, so rekli, daje to bil en čudež, kaje otrok ostal živ. Lubi Bog jo je ohranil čudovito za lepše stvari.« (Iz pisma sestrične s. Marije Žitek, 2. 3. 1948 g. Dobršku)


Anici trpljenje ni bilo nikoli tuje. Prvič je veliko žalost okusila, ko jih je zapustil oče in odšel v Ameriko, z željo po boljšem zaslužku in boljšem življenju.

»Po kratkom časi očetovega odhoda je prišel en drug dogodek za Anico. Ena njena sestrična je šla v samostan, k hčerkam Marije Pomočnice v Italijo. Anica še gotovo ni mogla zarazmeti, kaj pomeni samostan i njegovo živlejnje; i tak začela vpraševati mamo: “Zakaj gre sestrična Marika ta v samostan, kaj bo tam delala,” i še vse drugo; kadar njej je mamica razložila, kak je mogla, samostansko živlejnje, je Anica vzdihnila: “Je težavno, da gre tak daleč Marika i še v tujina, kak naš atek, ali je srečna, ka una gre samo za Jezusa, ni resan, mama?” I še pristavila: “Mama, da mo jaz tak velka kak Marika, bom tud jaz šla v samostan.” I lubi Jezus je res uslišal njeni zidhljaj, či ravno je Anica ni razumela, kaj pomeni samostansko živlejnje. Kaj pomeni ljubiti samo Njega i zapustiti vse drugo zaradi Njegove ljubezni? Pozneje se je večkrat zanimala i vprašala mamo od sestrične Marike i kadar njej je mamica razlagala, je zanimivo poslušala. Menda je Anica že takrat posvetila svo lubezen lubomi Jezus.« (Iz pisma sestrične s. Marije Žitek, 2. 3. 1948 g. Dobršku)

Tretje, največje trpljenje, pa jo je zadelo dve leti kasneje ob smrti mame in sestrice Julke.

»Po materinoj smrti. Anica je imela devet let; pozneje je rekla, da tisti den, kadar je vidla svojo drago mamico nesti od hiže na pogreb, jo je prijela ena takšna dušna bolezen, da je mislila, ka se njej srce pretrga, ne vedla, komu naj zateče v tistom trenutki, je odtekla v sobu i se vrgla na tla pret sliko Marije, njej se izročila med velkimi solzami, jo prosila, naj njej je od sedaj namesto zemelske matere; njej je izročila še sestro i brata, jo prosila, naj ji več nezapusti, dokler ji vsej nede vidla tam gor pri sebi, oblubila njej svojo zvestost, jo prosila, naj jo vzeme enkrat med svoje hčerke, toje hčerke Marije Pomočnice, kje je njena sestrična tak srečna.

Bi se reklo, da jo je Marije uslišala vsej prošenj. Po materinoj smrti so otroci ostali pri babici; si lahko dostavimo, kak je bila naša Anica zatem največjem njenom dogotki. Či je bila prej tiha, mirna, vedno bol žalostnega značaja, sedaj je rastlo to vedno bol tesno v njenem otroškem srcu. Lubi Jezus je vedno bol iskal njeno čisto ljubezen i tak jo odtrgal počasi od vsake svetovne ljubezni, či ravno še dovoljene; On jo je ogrado z trnjem v zgodnji letaj svojega živlejnja, tak da je rastla kak dišeča lilija med trnjem. Od tega časa, kak mi je razodela pozneje, je njeno srce več ni našlo počitka i ljubezni, če nej pri Jezusi, pri Božji mizi i Marijinem oltari. Mela je še babico, sestra, brata, ateka, kije prišel po maminoj smrti zopet v Domovino, toda Anica se je več ni ostavila pri tej ljubezni, njena lepa duša je šla naprej.« (Iz pisma sestrične s. Marije Žitek, 2. 3. 1948 g. Dobršku)


Ko se je oče vrnil v domači kraj, se je znova poročil. Tako sta Anica in Janko dobila mačeho. Ob tem je Anica veliko trpela.


»Ko pa je bila stara 16 let, se je čisto odločila se pripraviti v samostan; najprej je pisala njenoj sestrični, Sestri hčer Marije Pomočnice, v Jeruzalem, ta je bila tam v misioni (i je še sedaj – toda žali Bog, nimam pisma, je bilo lepo, vso navdušeno), njej je razodela vse, odkrila vse svoje nameni, kere je ni upala odkriti drugomi; ni vedla, kam zateči; rekla je:

“Draga sestrična, od kar sam govorila zvami, ko ste bili doma i ste mi naročili, naj molim za moj poklic, sam vsak dan molila zato; i sedaj se prav čisto odločila zapustiti svet i ga zapustiti za vedno, posvetiti moje živlejnje samo lubimi Jezusi, keroga sam se že dolg čas izbrala za ženina. Mene več svet nič nezanima, či ravno sam še mlada, sam se ga že nevolila, vidim, kak je vse minlivo; ni drugega kak grenkoba i težave.

Jaz več nemorem najti lubezni pri drugem kak pri dragom Jezusi, Un je moje vse i jaz sam že vse Njegova, jaz čutim to, ka me Un kliče k sebi bol v bližino. Oh, sestrična draga, prosite zamene, ka morem priti na hitroma v samostan! Rada i najraj bi pa sledila vas, šla, kje ste vi ali še tud samo v vašo Salesiansko družbo, med hčerke Marije Pomočnice; pomagajte mi vi; tega sam še ni povedala nikomi, pišite mi, kak naj delam, jaz nevem, kama se naj obrnem. Ali doma več pač nočem ostati i nemrem ostati. Znam, kamo mogla tud dosta trpeti zaradi tega, se boriti dosta i krvavo proti starišam, sam bol kak gotova, ka me oča nede hotel pustiti v samostan i tud mačija de zlo nasprotna, či ravno me njiva nelubita pri domi, toda vseeno sedaj me nepustita že zaradi denarja, keroga njima prinesem vsak mesec. Ali jaz sam odločena na vse, pripravlena na vse boje i upam, da dosežem moj poklic, Jezus je zmenoj, me gotovo nezapusti. Vi mi pišite, kak naj napravim.

Jaz sam skoro ni znala, kaj njej naj odgovorim – zapustila sam jo malo i še sedaj tak daleč od doma, kaj naj znam od nje natančno, Bog ve, či je to ni samo ena njena kratka želja i navdušenost? Nevem, či je en resen Božji poklic ali samo se izogniti težav i doma? I tak sam njej naročila v pismi, naj gre h Gospodi Ravnateli v Martinišči v Murskoj Soboti, naj njemi vse razodene, kak je pisala meni, i naj vsa v njegovo ravnanje, On de se gotovo skrbo za njo. Pisala sam tud eno pismico v Martinišče G. Ravnateli, ga prosla, naj sprejme on to stvar v svojo skrb, i naj vidi, kaj bi se moglo narediti z dekletom.” (Iz pisma sestrične s. Marije Žitek, 2. 3. 1948 g. Dobršku)

Po nekaj mesecev je bila Anica že v Ljubljani na Karlovški. Tja je vstopila 17. 11. 1938. V hišni kroniki je zapisano:

»Proti večeru, smo sprejele prvo aspirantko, Anico Žitek iz Murske Sobote. Pripravile smo ji prazničen sprejem in prosile Marijo, naj jo sprejme pod svoj materinski plašč in ji pomaga, da bo zvesta in si pridobi vse potrebne kreposti, da postane kmalu sveta hčerka Marije Pomočnice.«

Iz Ljubljane je 28. 9. 1939 nadaljevala svojo redovno pot v Italijo, najprej v aspirandat in postulat v Benetke; od tam pa je leta 1941 odšla v novicijat v Conegliano.

V hišni kroniki v Benetkah je zapisano:

“Sprejmemo dve novi aspirantki iz Slovenije: Žitek Ano in Dobršek Ivanko. Tudi njima izrazimo dobrodošlico.”

Po dveh letih novicijata (to je uvajanja v redovno življenje) je 6. avgusta 1943 izpovedala zaobljube in postala hčerka Marije Pomočnice.

Po zaobljubah je odšla najprej za kratek čas v Cimetto in nato v Basagliapenta, kjer je delovala kot vzgojiteljica v vrtcu.


Zaradi težkih vojnih razmer so sestre kmalu odšle iz Basagliapenta. Tako je s. Anice svojo življenjsko pot nadaljevala v Padovo, kjer je bila vratarica. Tu je vsakega sprejela z veseljem in dobrohotnostjo, mnogim je postregla krožnik juhe in klicala na vse Božjega blagoslova in Marijinega varstva. Vesela je bila tudi vsakega Slovenca, ki jo je prišel obiskat.


Kljub mladosti, pa je bila s. Anica vedno bolj utrujena, vse dokler ni obležala v postelji zaradi pljučne tuberkoloze. Tu se je začela njena globlja pot trpljenja in darovanja … Da bi sestre dobro poskrbele zanjo, so jo poslale v hišo za bolne sestre v Torino, Vila Salus, kjer je preživela dobri 2 leti.

V Torino je prispela 14. 9. 1945, na praznik povišanja sv. Križa. Ob vstopu v hišo je s. Anica v svojem srcu zaslišala Jezusove besede: »Tvoj križ naj postane razlog za veselje!« In res je bilo tako!

Tu je s. Anica darovala svoje življenje za domovino, salezijance, duhovnike, predstojnice, nove duhovne poklice … in v zgodnjih jutranjih urah, 29. 9. 1947, odšla k svojemu Ženinu, po katerem je tako zelo hrepenela.

s. Anica je pogosto molila in tudi v trenutku smrti je želela, da sestre molijo to molitev:

»Jezus, to, kar želiš ti, želim tudi jaz, želim zakaj to želiš ti; Jezus, to, kar želiš ti, želim tudi jaz, želim kot to želiš ti; Jezus, to, kar želiš ti, želim tudi jaz, želim kadar to želiš ti; Jezus, to, kar želiš ti, želim tudi jaz, želim dokler to želiš ti, o moj Jezus. Jezus, to, kar želiš ti, želim tudi jaz, želim, ker vse prihaja od tebe in vse je za tvojo večjo slavo in moje dobro.«

Več o njej si lahko prebereš še na: https://archiviostoriconizza.wixsite.com/archiviostoriconizza/sr-anna-zitek