Na predvečer novega šolskega leta je sv. Janez Bosko spregovoril pri “lahki noči” mladim takole:

“Jutri se začenja ustaljen urnik. Nekateri so se začeli že pritoževati: preveč odmorov, preveč sprehodov, premalo učenja. Jutri se bo vsaj začel redni urnik in vsi bodo zadovoljni. A ni dovolj, da se začenja drugačen urnik, treba se je tudi zares učiti. Z jutrišnjim dnem je torej treba začeti zavzeto prizadevanje za beg pred brezdeljem. Ko bi vedeli, kako dragocen je čas! Modri pravijo, da je čas zaklad, tako da, kdor izgubi minuto časa, izgubi delček tega zaklada. Zato se je treba potruditi že od začetka, da ob koncu leta ne bi tožili nad izgubljenim časom. Prava modrost pa prihaja od Gospoda: Strah Gospodov je začetek modrosti.(Sir 1,12) Zato si moramo najprej dobro očistiti vest. Modrost ne bo stopila v dušo, ki snuje hudobijo (prim. Mdr 1,4), takšen napis je bil na steni učilnice, ne vem pa, ali je še ali ga ni več. Gospod Durando naj obesi novega. In že sem pri običajnem opozorilu, ki ga vedno dajem na začetku šolskega leta: pogosta spoved in pogosto obhajilo.

Glede pogostnosti spovedi so sveti očetje svetovali vsak teden ali na štirinajst dni ali enkrat na mesec. Sveti Ambrož in sv. Avguštin sta si enotna: vsakih osem dni. Sam vam ne dajem kakega posebnega nasveta, le to, da pojdite k spovedi, ko vam vest kaj očita. Nekateri zdržijo deset dni, ne da bi užalili Boga, drugi štirinajst, nekateri celo dvajset. Kdo pa lahko zdrži samo tri ali štiri dni in zopet pade v pregreho; tak naj obišče spovednico pogosteje, razen ko gre za malenkosti.

Glede pogostnosti obhajila vam ne želim predpisati določenega časa, vam pa povem neko anekdoto. Še prej pa naj pogledam na uro, ali ni že prepozno: komaj devet in osem minut je. Tole so reči, ki se jih da povedati v petih minutah. Bil je neki človek, ki je imel navado hoditi k spovedi k sv. Vincenciju Pavelskemu. Ni rad hodil k njemu, ker mu je nalagal, naj pogosto hodi k obhajilu. Odločil se je, da zamenja spovednika; šel je k drugemu in rekel: »Sin moj, začni po malem: pojdi k obhajilu vsak teden, potem na štirinajst dni, nato boš zmogel iti le enkrat na mesec.« Ubogi mož je upošteval nasvet in v kratkem je hodil k obhajilu le še neposredno po spovedi, nato je od spovedi začel hoditi na zabave, ples ipd. Potem se je poslovil tako od spovedi kot od obhajila in se prepustil razvratnemu življenju. Čez čas ni bil več zadovoljen, kot nekdaj, vest ga je glodala zaradi njegovih prestopkov in se je vrnil k sv. Vincenciju in mu povedal: »Vidim, da sem z opustitvijo svetega obhajila opustil tudi pobožnost in postajam vedno slabši. Od zdaj naprej hočem poslušati vaš nasvet in pogosto prejemati sveto obhajilo.« Prav to vam tudi jaz priporočam; upoštevajte nasvet in svojo vest obvarujete greha, če si hočete pridobiti pravo Gospodovo modrost. Lahko noč.”

Iz knjige: sv. Janez Bosko, Napotki za duhovno življenje, Salve 2014, str. 79-80