(slika vir: vaticannews.va)

POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA OB 58. SVETOVNEM DNEVU MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE

( 25. aprila 2021)

Dragi bratje, drage sestre!

8. decembra lani se je ob 150. obletnici razglasitve svetega Jožefa za zavetnika celotne Cerkve začelo leto, ki mu je posebej posvečeno (prim. Odlok o posebnem odpustku, 8. decembra 2020). Sam sem napisal apostolsko pismo Patris corde, da bi “budil ljubezen do tega velikega svetnika” (Apostolsko pismo Patris corde, Zaključek). On je zares velika osebnost, ki je hkrati “tako človeška, tako blizu vsakemu od nas” (prav tam, Uvod). Sveti Jožef ni vzbujal pozornosti, ni bil obdarjen z izjemnimi karizmami, ni bil poseben lik v očeh tistih, ki so ga srečali. Ni bil ne znan ne opažen: evangeliji ne sporočajo niti ene njegove besede; v Božjih očeh pa je bilo njegovo življenje nekaj enkratnega.

Bog vidi srce (prim. 1 Sam 16,7) in v svetem Jožefu je prepoznal očetovsko srce, ki je v vsakdanjem življenju lahko podarjalo in rojevalo življenje. K temu stremijo duhovni poklici: vsak dan namreč posredujejo in obnavljajo življenje. Gospod želi imeti očetovska srca, materinska srca – odprta srca, povsem na razpolago, ki so velikodušna ter dajejo samega sebe, da sočutno tolažijo zbegane in budijo neomahljivo upanje. Duhovništvo in posvečeno življenje sta potrebna še posebej danes, v času krhkosti in trpljenja, nenazadnje zaradi pandemije, ki je privedla v negotovost glede smisla življenja samega in v bojazen za prihodnost. Sveti Jožef nam prihaja naproti s svojo blagostjo kot svetnik iz soseske: njegovo močno pričevanje   lahko hkrati vodi tudi nas na naši poti.

Sveti Jožef nam ponuja tri ključne besede o poklicanosti vsakega izmed nas. Prva izmed njih so sanje. Vsi sanjamo v življenju o tem, da bi se uresničili. In prav je, da imamo globoko upanje in velika pričakovanja, ki jih minljivi cilji – kot so uspeh, denar in užitek – ne morejo potešiti. Če bi rekli ljudem, naj izrazijo svoje sanje o življenju z eno samo besedo, si ne bi bilo težko predstavljati odgovora: “ljubezen”. Ljubezen je tista, ki daje smisel življenju, saj razkriva njegovo skrivnost. Življenje živimo samo takrat, ko dajemo; resnično ga živimo šele, ko se popolnoma darujemo. Sveti Jožef nam ima v tem pogledu veliko povedati, saj je prav ob sanjah, ki mu jih je Bog naklonil, svoje življenje spremenil v daritev.

Evangeliji govorijo o štirih sanjah (prim. Mt 1,20; 2,13.19.22). Bile so Božji klici, toda ni jih bilo lahko sprejeti. Po vseh sanjah je moral Jožef spremeniti svoje načrte in se vdati; žrtvoval je svoje namene, da bi uresničil skrivnostne Božje načrte. Povsem je zaupal. Ob tem se lahko sami vprašamo: »Katere so bile nočne sanje, ki bi jim lahko zaupali?« Kakor koli že: v starih časih so sanjam sicer posvečali veliko pozornosti, toda dejanske življenjske resničnosti niso mogle odtehtati; in vendar je sveti Jožef brez oklevanja dopustil, da so ga vodile. Zakaj? Ker je bilo njegovo srce usmerjeno v Boga in nanj že pripravljeno. Neznaten namig je bil dovolj, da je njegovo budno »notranje uho« prepoznalo Božji glas. To velja tudi za poklicanost nam: Bog se nam noče razodevati izzivalno, da bi ne prizadel naše svobode. Svoje načrte nam posreduje previdno; ne zaslepi nas s sijočimi gledanji, ampak se pronicljivo obrača do našega notranjega bitja; do nas je zaupen in nam govori z našimi mislimi in občutki. In kakor je ravnal s svetim Jožefom, stavi tudi pred nas visoke in presenetljive cilje.

Sanje so Jožefa resnično pripeljale do dogodkov, kakršnih si sploh ni mogel predstavljati. Prve sanje so spravile iz ravnotežja njegovo zaroko, vendar so ga določile pred ljudmi za očeta Mesiju; druge so mu narekovale beg v Egipt, da je tako rešil življenje svoji družini. V tretjih sanjah se je odprla vrnitev domov, medtem ko so ga četrte sanje – spet ob spremenitvi načrta – napotile nazaj v Nazaret, prav tja, kjer naj bi Jezus začel oznanjati Božje kraljestvo. V vseh teh nenehnih spremembah se je pogum, da človek sledi Božji volji, izkazal kot utemeljen. Tako je s poklicanostjo: Božji klic vedno nagovarja človeka, da gre ven iz sebe, se mu prepusti in gre naprej. Ni vere brez tveganja. Šele ko se bomo zavestno prepustili milosti ter odložili svoje načrte in lagodnosti, bomo Bogu resnično rekli “da”. In vsak “da” obrodi sadove, saj privoli v Božji načrt, ki ga le delno zaznavamo, pozna pa ga Božji umetnik in ga nadaljuje, da bi vsako življenje postalo mojstrovina. V tem smislu je sveti Jožef imeniten zgled za sprejemanje Božjih načrtov, ki je  sodelovalno sprejemanje: nikoli se ni vdal ali predal, on »ni bil nedejaven človek dvignjenih rok. Je pogumen in močan bojevnik« (Apostolsko pismo Patris corde, 4). Naj vam vsem pomaga, zlasti mladim pri njihovih odločitvah, da uresničijo svoje od Bog jim naklonjene sanje; Jožefova priprošnja naj v mladih prebudi pogumnega podjetnega duha, da rečejo “da” Gospodu, ki vedno preseneti in nikoli ne razočara!

Druga beseda zaznamuje pot svetega Jožefa in njegovo poklicanost: služenje. Evangeliji ga predstavijo, kako je živel povsem za druge in nikoli zase. Sveto Božje ljudstvo ga imenuje najčistejši ženin in s tem razkriva njegovo sposobnost ljubezni, ki nič ne zadrži zase. Z ljubeznijo, prosto vsake oblike posesti, se je odprl za še bolj plodno služenje: njegova ljubeča skrb se razteza skozi rodove; njegovo predano varstvo mu je omogočilo, da je postal zavetnik Cerkve. Je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro, ker je znal v sebi poosebiti nesebičnost življenja. Njegova služba in njegove žrtve, vse to je bilo ena sama velika ljubezen: »Vsak pravi poklic izvira iz daru samega sebe, ki je le zrelejša oblika žrtvovanja. Ta zrelost je potrebna tudi v duhovništvu in v posvečenem življenju. Tam, kjer poklicanost za zakon, za neporočenost ali za devištvo ne doseže zrelosti ob darovanju samega sebe in se ustavi le pri logiki žrtve, bo komajda postala znamenje lepote in radosti ljubezni; bolj se bo porajal vtis nesreče, žalosti in zgrešenosti« (prav tam, 7).

Služenje, dejanski izraz darovanja samega sebe, za svetega Jožefa ni bilo zgolj vzvišen vzor, temveč je bilo del vsakdanjega življenja. Skušal je najti prostor za Jezusovo rojstvo in ga ustrezno urediti; storil je vse, da ga je obvaroval pred Herodovim besom in šel pravočasno na  potovanje v Egipt; nemudoma se je vrnil v Jeruzalem, da bi poiskal izgubljenega Jezusa; družino je preživljal z delom v tuji deželi. Kratko rečeno; prilagajal se je novim okoliščinam z naravnanostjo nekoga, ki ne postane malodušen, ko življenje ne teče tako, kot si želi, s pripravljenostjo tistega, ki živi, ​​da služi. V tem duhu je Jožef opravil številna in pogosto nepredvidena potovanja v svojem življenju: od Nazareta v Betlehem za popis prebivalstva, nato v Egipt in spet v Nazaret ter vsako leto v Jeruzalem;  vsakič je bil voljan se srečati z novimi okoliščinami, ne da bi se zaradi tega pritoževal nad tem, kar se je zgodilo; bil je pripravljen ponuditi roko, da se stvari popravijo. Lahko bi rekli, da je on iztegnjena roka nebeškega Očeta njegovemu Sinu na zemlji. Tako je on pravi kažipot vsem poklicanim, da postanejo pridne roke očeta svojim sinovom in hčeram.

Sam rad premišljujem o svetem Jožefu, Jezusovem varuhu in zaščitniku Cerkve, kot o varuhu poklicanosti. Iz njegove pripravljenosti, da bi služil, izhaja njegova skrb za zaupano mu poslanstvo. »Potem je Jožef vstal in ponoči zbežal z otrokom in njegovo materjo« (Mt 2,14), pripoveduje evangelij in tako pokaže njegovo pripravljenost in predanost družini. Ni izgubljal časa, da bi se vznemirjal, kaj je narobe in ni zanemarjal njiju, ki sta mu bila izročena. Ta budna in pozorna skrb je znamenje uresničene poklicanosti. Je pričevanje življenja ob dotiku Božje ljubezni. Kako lep zgled krščanskega življenja nudimo, če ne sledimo trmasto svojemu hotenju in ne dovolimo, da bi nas hromilo hrepenenje po minulih časih, temveč poskrbimo za to, kar nam je Gospod zaupal v Cerkvi! Bog potem izlije svojega duha in svojo ustvarjalno moč na nas ter dela čudeže kot pri Jožefu.

Poleg Božjega klica – ta uresničuje naše največje sanje – in našega odziva – to sta pripravljenosti za služenje in pozorna skrb – obstaja še nekaj tretjega, kar izstopa v življenju svetega Jožefa in v krščanski poklicanosti ter oblikuje vsakdanje življenje: zvestoba. Jožef je »pravičen« (Mt 1,19); vsak dan se v dejavnem molku vztrajno drži Boga in njegovih načrtov. V posebej težkem trenutku začne »razmišljati o vsem« (prim. v. 20). Razglablja, premišljuje: noče, da bi mu gospodovalo hitenje; ne popusti skušnjavi prenagljenih odločitev; ne ravna nepremišljeno in ni bitje trenutka. Vedno potrpi, saj ve, da je svoj obstoj mogoče graditi le z nenehnimi velikimi odločitvami. Je potrpežljiv in vztrajno skrben; tako je opravljal tudi svoj skromen tesarski poklic (prim. Mt 13,55). Ni sicer polnil kronik svojega časa, je pa skozi stoletja zaznamoval običajno življenje vsakega očeta, vsakega delavca, vsakega kristjana. Kot življenje zori tudi poklicanost samo v vsakodnevni zvestobi.

Kako se ohrani ta zvestoba? – V zrcalu Božje zvestobe! Prve besede, ki jih je sveti Jožef slišal v sanjah, so bile, naj se ne boji, kajti Bog je zvest svojim obljubam: »Jožef, Davidov sin, ne boj se« (Mt 1,20). Ne boj se: Te besede Gospod namenja tudi tebi, draga sestra, in tebi, dragi brat, da kljub notranji negotovosti in obotavljanju začutita, kako se več ne moreta odreči želji, da darujeta svoje življenje. Te besede vama On ponavlja, ko se vsak dan borita tam, kjer sta, morda sredi preizkušenj in nesporazumov, da izpolnita njegovo voljo. Znova jih bosta zaznala, ko se bosta na poti za klicem vrnila k svoji prvotni ljubezni. Te besede kot odpev spremljajo vse tiste, ki tako kot sveti Jožef s svojim življenjem rečejo Bogu »da«: v zvestobi vsakdanjika. Ta zvestoba je skrivnost veselja. V nazareški hiši, tako govori neka pesem v molitvenem bogoslužju, je vladalo »čisto veselje«. Bilo je vsakodnevno in iskreno veselje v preprostosti, veselje tistih, ki so – in to ima svojo pravo globino – blizu Bogu in sočloveku. Kako lepo bi bilo, če bi enako preprosto in sijoče, preprosto in upajoče ozračje napolnjevalo naša semenišča, naše verske ustanove, naša župnijske domove! To veselje želim vam, dragi bratje, drage sestre; Boga ste radodarno sprejeli kot svoje življenjske sanje, da mu služite v vam zaupanih bratih in sestrah in to v zvestobi, ki je že sama po sebi pričevanje in sicer v času, zaznamovanem z minljivimi odločitvami in z občutki, ki zbledijo brez veselja. Naj vas sveti Jožef, varuh poklicanih, spremlja z očetovskim srcem!

V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, 19. marca 2021, ob slovesnem praznovanju svetega Jožefa

FRANČIŠEK

Prevod:

Mag. Danica Perše in dr. Jožef Urbanič