Vzgojitelj mladih

Sv. Janez Bosko je bil preprost in hkrati veliki svetnik, sin revnih kmečkih staršev. S pomočjo mnogih dobrotnikov pa mu je uspelo, da je šel v šole in postal duhovnik, ki je vse svoje življenje posvetil Bogu za mlade; jih zbiral v oratoriju in bil za njih ljubeči oče, učitelj in veliki vzgojitelj. Ko gledamo, kako je živel in kaj vse je storil v svojem življenju za mlade lahko ugotovimo, da je bil njegov vzgojni sistem zelo učinkovit in je odgovarjal na potrebe mladih njegovega časa.

 

In v kakšnem času je živel sv. Janez Bosko? Don Bosko je živel v Turinu, v severni Italiji med leti 1815 in 1888. Njegov čas zaznamuje čas revolucije, hitrega razvoja tovarn, ljudje (otroci, mladi in odrasli) so se zgrnili s podeželja v mesto. Lačni in prestrašeni so si iskali delo in bili pripravljeni sprejeti vse, kar so dobili

Tudi danes živimo v krizi, posebej moralni, gospodarski, vzgojni ... Tudi danes doživljamo revolucijo kot je še ni bilo: ne samo tehnološko in elektronsko, ampak tudi biološko in genetsko. Danes, ko imamo vsega dovolj, pa vendar doživljamo strah in negotovost.  Mlade danes zaznamujejo izguba lastne identitete, virtualni svet, doživljajo strah pred prihodnostjo, v sebi so krhki, težko se soočijo s težavami in trpljenjem ...

 

Vsako zgodovinsko obdobje ima svoje značilnosti. Vzgojno delo je bilo pomembno v don Boskovem času in je pomembno tudi v našem času. Mladih ne moremo prepuščati zgolj naključju ali samim sebi. Sv. Janez Bosko nam s svojim načinom delovanja kaže pot, kako lahko vzgajamo tudi mi danes; doma, v šoli, med počitnicami ...

Don Bosko je začel zbirati fante v majhni sobici, zakristiji cerkve sv. Frančiška Asiškega. Na začetku je bil en sam fant z imenom Jernej Garelli. Temu so se iz tedna v teden pridruževali novi fantje, še zlasti tisti, ki so zapuščali ječe. Tako, da je sobica postala premajhna. Dogovorili so se, da se prihodnjo nedeljo srečajo na bližnjem travniku. A tudi tam niso mogli ostati dolgo časa, zato so se preselili k zavetišču za dekleta, kjer je bil prostor še večji. Še več selitev je bilo potrebnih, pa ne samo zaradi vedno večjega števila fantov, ampak tudi zaradi nevoščljivosti ljudi, nerazumevanja, strahu ... Marca 1846 se je don Bosko znova znašel pred tem, da prihodnjo nedeljo ne  ve, kje se bo srečal s fanti.

Don Bosku je bilo zaradi tega zelo težko, a je molčal o vsem. Na večer tistega dne se je zazrl v množico dečkov, ki so se zabavali. Bil je močno razburjen. Nato se je umaknil stran, se začel sprehajati sam in se prvikrat čutil ganjenega do solz. Medtem, ko je hodil, je dvignil oči v nebo in vzkliknil: "Moj Bog, zakaj mi ne pokažeš kraja, na katerem hočeš, da zbiram te dečke? O, daj mi ga spoznati in povej mi, kaj moram storiti!" Ko je končal te besede, je k njemu pristopil nekdo po imenu Pankracij Soave in mu jecljaje dejal:

"Ali je res, da iščete prostor, da bi postavili laboratorij?"

"Ne laboratorij, ampak oratorij."

"Ne vem, če je oratorij ali laboratorij isto; toda prostor je, pridite ga pogledat. Je last gospoda Jožefa Pinardija, poštenega človeka. Pridite in napravili boste dobro pogodbo."

Don Bosko je šel, da bi si ogledal prostor. Ko je prišel na omenjeni kraj je videl majhno in skromno hišo, ki je imela samo eno nadstropje s stopnicami in črvivim lesenim balkonom in je bila obdana z vrtovi in travniki in polji. Don Bosko se je hotel povzpeti po stopnicah, ko mu je g. Pinardi dejal:

"Ne. Prostor, namenjen za vas, je tu zadaj."

Bil je podaljšan nadstrešek, ki je bil na eni strani naslonjen na zid, na drugi pa se je končal približno meter nad zemljo. Lahko bi bil za skladišče ali drvarnico in nič več. Da je don Bosko lahko vstopil, je moral držati glavo sklonjeno, da ni zadel v strop.

»Ne ustreza, ker je prenizka,"

"Popravil jo bom, kakor hočete. Skopal bom, naredil stopnice, dal bom drug tlak; a tako želim, da bi se vaš laboratorij naselil tukaj."

"Ne laboratorij, ampak oratorij, majhna cerkev za zbiranje fantov."

"Še veliko raje. Zelo rad se bom zavzel. Naredimo pogodbo. Tudi jaz sem pevec, prišel vam bom pomagat; prinesel bom dva stola, enega zame in enega za svojo ženo. V svoji hiši imam še eno svetilko, jo bom tudi prinesel sem."

"Zahvalim se vam, moj dobri prijatelj, za vašo ljubezen in za vašo dobro voljo. Sprejemam te lepe darove. Če mi boste mogli poglobiti tla ne manj kakor za čevelj (50 cm), sprejmem.« (Bosco, Spomini)

 

Don Boskov oratorij se je po mnogih selitvah na veliko noč leta 1846 dokončno ustalil v Valdoccu (predmestje Turina, severna Italija). In tu so se začela don Boskova najbolj rodovitna leta  Za fante je živel, jih vzgajal tako, da je z njimi čutil, jim pomagal do izobrazbe in poštenega dela. Imel je en sam cilj, da bi bili dobri kristjani in pošteni državljani. »Z vsem svojim bitjem je želel, da bi bili srečni! Srečni tukaj in v večnosti. V množici je vedno videl posameznike: tiste, ki so potrebovali pogum, dobro besedo, prijateljski pogled. Dobro je videl tiste, ki so potrebovali spoved in srčni mir. Med fanti je takoj zagledal Mihaela Ruo, svojega bodočega naslednika. Ustanavljal je šole, razne delavnice, tiskarno. Mislil je na njihovo razvedrilo in želel, da bi se čutili sprejeti in ljubljeni; predvsem pa jih je vodil k Bogu. V misli na svoje fante mu ni nikoli zmanjkalo idej in ustvarjalnosti.« (Spoznajmo in posnemajmo don Boska)

Don Bosko je pri svojem vzgojnem delu žel mnoge uspehe, fantje so ob njem postajali dobri kristjani in pošteni državljani. Zato so ga večkrat prosili, da bi ustno ali pisno podal nekaj misli o svojem tako imenovanem preventivnem vzgojnem sistemu. Zaradi pomanjkanja časa pa tega ni nikoli storil zelo sistematično (Ciglar, Vzgajajmo z don Boskovim srcem).

V Pismu iz Rima 10. maja 1884 pa vseeno daje najpomembnejša navodila svoje vzgoje:

»Naj sem blizu ali daleč, vedno mislim na vas. Eno samo željo imam, da bi vas videl srečne tukaj na zemlji in v večnosti. Vi ste moja edina in nenehna skrb. Ta želja me je nagnila, da vam pišem to pismo. Ko sem se odpravljal k počitku, sem začel moliti in napol v spanju ali v neki raztresenosti, sem zagledal tale prizor; poln življenja,razgibanosti in veselja. Nekateri fantje so tekali, drugi skakali, tretji se lovili. Tu so se igrali mačke in miši, tam črnega moža ali pa so nabijali žogo. Skupina fantov je z očmi in ušesi poslušala duhovnika, ki jim je pripovedoval zgodbico. Neki klerik se je igral s fanti 'glejte vodico' ali 'razne poklice'. Petje, smeh in kričanje so se razlegali povsod. Okrog klerikov in duhovnikov so se zbirali fantje in veselo vzklikali. Videlo se je, da je vladala med fanti in predstojniki prava prisrčnost in zaupljivost. Prizor me je očaral in moj spremljevalec mi je dejal: »Vidite, domačnost rodi ljubezen in ljubezen zaupanje. V takem ozračju se srca odpirajo in fantje povedo učiteljem in predstojnikom vse brez strahu. Pri spovedi in v vsakdanjem življenju so odkritosrčni in za kogar vedo, da jih resnično ljubi, ubogljivo storijo vse, karkoli jim zapove.« (Bosko, Pismo iz Rima 10. maj 1884)

Don Bosko sam je dejal, da vse njegove vzgojne ustanove nosijo pečat: doma, župnije, dvorišča in šole.

Značilnost doma je domačnost, ljubeči in zaupljivi odnosi, medgeneracijski dialog, brezpogojno sprejetost, poslušanje in medsebojne obogatitve. Samo v odnosu lahko vzgajamo in samo v odnosu rane ozdravljajo. Don Bosko sam je zapisal: »Dovolite mi, da vam povem nekaj, pa naj nikar ne bo nihče užaljen: vi vsi ste tatovi! Ponovno vam pravim, da ste me vsega oropali. Očarali ste me s svojo dobrohotnostjo in ljubeznivostjo, prevzeli ste mi pamet s svojo pobožnostjo. Ostalo mi je samo še ubogo srce... in živa želja, da vas ljubim v Gospodu, da vam storim dobro, da rešim vaše duše.« (E III 1958, 1389)

 

Vsak vzgojitelj si mora torej prisvojiti don Bosko odločitev: »Za vas študiram, za vas delam, za vas sem pripravljen dati življenje«. Mladi morajo čutiti, da so resnično ljubljeni, okusiti morajo vzgojiteljevo dobroto in popolno sprejetost. Posebno vzdušje so naredili v njegovih vzgojnih ustanovah večerni govori ali tako imenovana »beseda za lahko noč«, s katero je povzel dan, povedal fantom pomembne novice in spodbudno misel, ki jih je spremljala v naslednjem dnevu. To je prinašalo med vzgojitelje in mlade posebno zaupanje in domačnost.

 

Drugi pečat don Boskovega vzgojnega sistema je šola, ki uči za življenje. Preventivni vzgojni sistem spodbuja mlade k zvestemu in zavzetemu izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti glede šole, dela, poklica, poslanstva ... Pri tem se je don Bosko posluževal metode asistence, to je nenehne navzočnosti med mladimi, osebnega pogovora ali tako imenovane 'besedice na uho', ko je mlademu na samem prišepnil na uho besedico spodbude, opozorila ... Vzgojitelj je pri tem postavil v središče vzgojnega procesa mladega človeka in ne zgolj določenih pravil.

 

Tretji pečat don Boskovega preventivnega vzgojnega sistema je dvorišče za veselje in prijateljstvo. To je čas odmora, prostega časa ... Don Bosko se je zavedal, da je ravno to čas, ko si lahko pridobi srca mladih, zato jih ni pustil nikoli same, bil je med njimi kot vzgojitelj in prijatelj. Za njih je organiziral razne dejavnosti; kot so nogomet, košarka, gledališče, glasba, sprehodi ... Vedel je, da mladi potrebujejo zabavo, veliko gibanja in prostega druženja. Preko tega jim je dajal občutek velike prostosti, da so skakali, tekali, kričali, se veselili, a za vsako ceno je skušal preprečiti, da bi delali slabo in grešili. To je v mladih zbujalo veselje nad življenjem, hvaležnost Bogu in odgovornost v prevzemanju nalog in poslanstva.

 

Četrti pečat pa je župnija, ki evangelizira. Don Boskovega preventivnega vzgojnega sistema ne moremo razumeti brez duhovne dimenzije, brez vere v Jezusa Kristusa. Mlade je spodbujal k rednemu prejemanju zakramentov spovedi in obhajila, k pogostemu obisku Najsvetejšega v cerkvi ter k pobožnosti do Marije. Zavedal se je, da brez urejenega odnosa do Boga, brez čiste in mirne vesti, mladi ne morejo doživeti pravega veselja in ne morejo biti srečni. Nemogoče je namreč biti pristno vesel, če nam greh teži vest.

 

Vsi štirje pečati, ki v sebi skrivajo občestveno duhovnost: dom, ki sprejema; šola, ki uvaja v življenje; župnija, ki evangelizira in dvorišče za veselje in prijateljske stike so temeljne značilnosti don Boskovega preventivnega sistema za vzgojo mladih. Slonijo pa povsem na besedah sv. Pavla, ki pravi: "Ljubezen je dobrotljiva, potrpežljiva, vse pretrpi, vse upa in prenaša kakršnokoli nevšečnost." (1Kor 13,4)

Poleg ljubeznivosti pa dajeta značilno vzdušje salezijanski vzgoji še razum in vera.Razumnost pa zanj pomeni pravo mero vsega, preprostost, beg pred pretiravanjem in pravo ljubezen. Prav tako je prepričan, da je »vzgoja je stvar srca, čigar gospodar je samo Bog. Mi ne bi mogli v ničemer uspeti, če nas Bog sam ne bi poučil v tej umetnosti in nam ne bi dal ključev v roke« (E IV 1959, 209). Tak način vzgoje temelji na ljubeznivosti, razumu ter veri in daje v središče vzgojnega procesa mladega človeka.

 

Ko opazujemo mlade iz don Boskovega časa in mlade danes, lahko opazimo, da se niso pravzaprav nič kaj spremenili. Spremenjen je samo kontekst, v katerem živimo. Ne glede na drugačnost časov pa še vedno velja temeljno don Boskovo sporočilo, da bo naša vzgoja uspešna le, če bomo vzgajali z ljubeznijo, razumom in vero. In kot se je don Bosko učil ljubezni pri Jezusu, tako smo tudi mi danes povabljeni, da se jo učimo pri Njem.

Naj v nas raste vedno bolj goreča ljubezen do otrok in do mladih; naj naši domovi, župnijska in druga občestva postanejo dom, ki sprejema; šola, ki uvaja v življenje; župnija, ki evangelizira in dvorišče za veselje in prijateljske stike. In naj nam bo na tej poti veliki priprošnjik sv. Janez Bosko, vzor mladih in vzor vzgojiteljev.

s. Martina Golavšek

 

Za bolj obširno poglobitev glej: Ciglar, Tone. 2009. Vzgajajmo z don Boskovim srcem. Ljubljana: Salve.



Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon